Pa se tako lepo prilega
Oblika tvojih dlani mojemu telesu
In tvoj vonj
Se v trenutku spoji z mano

Oči pa vedno ostanejo prazne

ujela se je v pajkovo mrežo
drobna mala vila
srebrnih kril
in je zavpila
ostro kot sulica nesreče
v objemu lepljive ječe

Žrelo bolečine hlasta za dihom sreče…
vsakodnevno milino, ponujeno z neba…
Trpljenje se zdi globoko usidrano v trdem lesu, udarjajoč po oblakih
in letajoč v prozornem kozarcu…
Že tako dolgo, da misliš, kako je sreča nedosegljiva železu…
Preblisk ti ne pove nič novega…le-to, da je cilj še vedno daleč…
Delati v rokavicah z žgočim kamnom…zamižiš, pozabiš na srž ognja…
Vendar nisi edini…v temi poglej navzgor…

Ne puščaj me same v teh temnih nočeh,
ne dovoli, da z ustnic mi izgine nasmeh,
ne obračaj se stran, ne odvračaj oči,
ne zapiraj mi vrat, ne ugašaj luči,
nočem ostati sama s strahovi,
z vsem kar nekoč sva hoteli izreči,
a je ostalo za vedno izgubljeno,
v tišini med nama, neizrečeno.

Odigral bi zadnjo karto svojega življenja,
oddal bi zadnji sok iz svojega telesa,
srce položil pod Gigantska bi kolesa,
da nekdo bi rešil me neznosnega trpljenja.

Mogočnost Olimpa več me ne osreči
in ni več zame Zeus Bog bogov.
Ne stresa dušo mi greha dolgov,
le misli so ostale mi po smrti še želeči.

Za sabo pustil sem dogodke
ne vedoč, da jih imam.
A zdaj na poti, ko ostal sem sam,
v spomin si vračam te trenutke.

Vsak dan gledam njeno sliko,
vsak pogled je le za njo.

O ljubezni prazne čaše
vin'ca sladkega vam manjka.
Vse besede in ideje vaše
sladkih sanj so zmeraj krajše.

Moj bol že zdavnaj bi usahnil
umrl bi, še preden bi se bil rodil,
pa vendar me je spremljal
pojavljal se je, ko sem najbolj se ga bal.

O Spomin ti, ki nazaj me vračaš,
tja kamor moje Srce si želi,
za kar v topli noči prazen Up bedi,
zakaj s Pozabo mi želečo ti odlašaš.

Čutim te !
Čutim te nocoj Močno
Čutim tvoj vonj Telo
Čutim tvojo bližino Pronicljivo
Čutim tvojo milino Vabljivo
Strasti ostrino

Nemo, v tišini zrem v temo,
štejem korake, ki v neznano gredo...
S kakšno lahkoto me ubiješ in greš,
me pustiš, da se utapljam... Kaj res ne veš,
da nimam rešitve, da nimam moči,
iskati le besede, ki jih hočeš slišati?
Ne veš, da boli me, vse kar tebe boli,

I dream of rain...
I dream of silver desert sand...
I dream of roses in blood...
I dream of love once and forever more...

Kje je meja med dnevom in nočjo?
Tam, kjer sonce vstaja.
Kje je meja med srečo in žalostjo?
Tam, kjer se up poraja.
Kje je meja med slo in ljubeznijo?
Tam, kjer se najina vez spaja... 

Brez zvezd bi nebo pusto bilo.
Brez sanj bi noč prazna bila.
Brez smeha bi življenje prazno bilo.
Pa ... ali bi vedeli za obstoj svetlobe, če ni teme?

Igrivi veter kot dve igrivi srci najini
Gosti oblaki kot želji najini gosto zasanjani
In vse to listje barvito kot vse besede najine
Prijetni hlad kot hlad za slo potrebe rajne

Ni beseda
Misel
Pesem
Ni veter
Kar šepeta
Ni morje
Kar utaplja

Through the moonlight
Through the silence
Through the sky of million stars

Out of everybodys sight
Away from violence
On the road of new starts...