Zvijem se v krivuljo
Na grafu me nariše mrtvo-
Okus v odvisnosti od časa

Ritem je padajoč
Dokler mi s popolno indukcijo ne dokažeš
Da ne veljam za vsa naravna števila

Če izgubiš nekoga, ki ni bil nikoli tvoj,
je kot, da bi na tihem malo umrl,
pa nihče ne ve, da si za eno drobtinico manj živ.

Če izgubiš nekoga, ki ni bil nikoli tvoj,
ne smeš jokati, ker si potem lastiš nekaj
kar ti v resnici ne pripada.

Osmega maja bo deset let
odkar sva v zlatu prepletla poti.
Ti si rekel da boš,
jaz sem rekla da bom,
te ljubila do konca in začetka večnosti.
Ali še veš, ko sem ti rekla,
da zjutraj ni sonca,

Sneg iz sonca,
umazana belina,
lepota zore je zgorela,
konca ni,
le reveži umirajo,
sekiri usode vrat ponujajo.

Miren pomladni dan v mojih kamnih,
tresljaj iz ritma je preskočil obraze,
še vedno pojem mojo pesem na glas,
žvižgam v sneg in talim oblake.

Dam ti culo in pojdi
s samim boš v smeš
(medtem vzameš boga
v najem in ga greješ
na minimumu)
Ne opazuj kako prekleti
so lahko zahodi.
Človeška misel
te zlahka zapelje.
Tako je to, mlin melje milje.
O zablode! O robčki za dvakratno uporabo!
Vzvodi in vzgibi sosedinega boga.

Ne vem zakaj prisotnost tvoja mi misli toliko razkriva,
me bega, prijetno opojnost vzbuja.
Ob tvoji čutnosti sem obnemela,stisk v grlu začutila,
tipalkam drobnim dopustila,

Včasih ,
ko je moje srce pretesno
za eno samo osebo
ko na stene telesa od znotraj pritiska
tista deroča , pekoča tesnoba
ko se v hipu zruši se ravnokar bleščeče okno
ko ne čutim več svojega telesa
le še bum-bum bum-bum !

Ko budilka v sivi dan me prebudi
in okna še zastrta so,
takrat videti želim si ga najbolj,
takrat iščem ga in oziram se za njim.

Ren nima nobenega namena
Teče proti svoji razvajeni delti
In ubija moje skrtite želje

Sodih poljubov ne boš nikoli preštel,
ker se stapljajo s praznino in z nekom,
ki molči v stilu hrupa.
Konec koncev si sam, močan in lih.
Takšnega te želi tudi neznanec,
ki je zaprl vrata, ker nisi vstopil.
V čakalnicah se de facto ne čaka.

Glej zunaj sneg gre,
glej zunaj sneg gre,
samo ena snežinka,
sveti se močno,
tista snežinka pada,
v njej vidim tvoj obraz.

Stojim ob robu ceste,
ki življenje je!
Opazujem avtomobile,
ki mimo voze.

HODIM!

Ustvaril sem si svoje mnenje,
ljudje pa me obremenjujejo z dejstvi!
Kakšna je to pomoč?

Tam daleč v daljavi se ptica pojavi,
s široko razpetimi krili leti,
leti v višino,se spusti,se dvigne, spet leti,
ponosna je, ker ima svojo svobodo.
kroži nad celo planoto,
uživa v letu v višave,
nič ne razmišlja,ne potrebuje zabave,

na polju solzice zorijo
sonce pripeka
dolga je pot
trdno me nekdo za levo roko drži
desna po nežnih bilkah drsi
misel lahkotna uhaja
vse je tako lepo
čeprav na poti v belo bolnico

V noči opoja vname sladko špansko vino,
zaželim si stika z oddaljeno mi domovino,
ko zapreden v stkane mreže hladnih niti,
slednjič v izžeti se omami jamem iti,
mi odpre se novo okno v svet neznani,
v vinu ukročeni um koketnosti ne brani.

Ovil me je v šal iz svile-
najmehkejšo prisotnost barve snežink
Vstal je iz sonca-
še vedno ga čutim vedno
ko ugriznem v kožo
na boku molčečnosti

Čarovnija neonskih poljubov

Glodal sem antarktične strahove, dokler me ni skozi zelodec in žebelj, izbila lastna podoba iz najtemnejsega kota, konec je vedno sam in sam nisi nikoli.