Če je vprašanje brez noge
je odgovor brez glave.
In jaz sem vprašanje.
Hodim pač počasi.
O bog, vidim giljotino!
Je to tvoja glava?

Ko se končaš in svet s teboj potone,
ko čas ti razdal je samega sebe,
zaplešeš s spoznanjem v večnost pozabe,
da živel si sanje, resničnosti nične.

O, pač. (morda)

Sedeli sva tam
z roko v roki
ti in jaz
Šteli kaplje,
ki jih je veter zanesel
na obalo
In kradli galebom nebo

Ne potrebujem neba,
zvezdic njegovih -
nebo zrcali v očeh se le tvojih.

V krhkem 
Sveže pomladnem
Belem krilu
V trdnih svilenih čeveljcih
Iztegovala je roke v nebo
In se vrtela
Stopicala in drhtela

Planiva skozi predor,
kakor vlak in ne kot potniki.
Tista noč nama je že od nekdaj
čudno privlačna.
Kot izginja megla,
izginjava midva in

Jetrom berem o slavi srca. O olimpijade hemoglobina! O fotosinteze počrnjenj! I wish I could but not. Nimam nečesa kar skače in se bliska in lomi

Gledaš me v vsej svoji bedi, in nimaš predstave o tem kakšne so videti veje, ki se zažirajo v globine korenin. Požiraš me dokler se

Ljubezen moja neminljiva
S teboj sem v večnost se prelila
Res da življenjne nama vsakodnevnosti ne da
A v srcu dveh le ena duša dom ima

še slišim veter-
megli se vse 
v vonju limonine trave
izbrišem brazgotine-
da je prostor za rane
seva barva
Oči

Pišem besede ob sveči.
Bežijo misli in letijo.
Zapišem samo trenutke
Ko veter usmeri svetlobo
Proti listu
Vse ostalo ostane v zraku
Kot večna sapa svobode bivanja.

Sam, osamljen,
potepam se, razmišljam,
o toku življenja,
o dogodkih v najinem svetu,
svetu, ki lahko bil bi
poln ljubezni, veselja.

Kaj je na dnu kozarca?
Praznina.
(Napolni ga znova...
Kaj je na dnu?)