Na vzhodnem obzorju rdeče rojeva se dan;
sončni čopič oblake zariše,
otroški nasmeh z rdečimi lički obdan,
ko spet nov dan se piše.

Navdih,
Ki ga iščem
Mimo navodil.
Sanje,
Ki jih lovim
Brez nastavljenih mrež,
Neskončnost

Vzamem pištolo in jo nabijem,
Namerim v tipa in ga bang! ubijem,
vse sledi zakrijem, bencin kar čez truplo polijem,
po nesreči tudi sebe polijem. Sranje!
Tudi jaz začel sem goreti,
po zažganem smrdeti…skočim v vodo,
Ribe me grizejo kot za šalo, ta večjo sem udaril…

Pero, ujeto med realnostjo in sanjami…
Izgublja svoje razsežnosti, ko piše o nečem lepem…
Papir je lepši, če je bel!
Zakaj umazati nekaj, kar je brezmadežno?
Besede na papirju so odveč…

Dim…valovi po grlu navzdol do pljuč…
Čutiš ga v prsih…kako ubija stres..sprošča…
Verižno »sproščanje«…stresa ni več!
Je samo še dim… ki valovi mimo tvojih bolnih očes…
Opazuješ ogorke, se nasmehneš in pogledaš skozi dim…
Nevroza!! Stres se stopnjuje, kava ga odkrije…
Potegni! Dim valovi ob pepelniku, saj stresa ni!

Rojen v paru s sestrico, Sijoče lice matere in očeta, Pa takoj boleče, Nesprejemljivo, Davnov sindrom?

Laž je nekaj, kar izgovoriš, ko si obupan,
laž je grda reč,
laži govoriš, ko si župan
in ko hočeš leč za peč.

Sneg iz sonca, umazana belina, lepota zore je zgorela, konca ni, le reveži umirajo, sekiri usode vrat ponujajo.

Vsa črna morja in vsi jezni vetrovi, utopite mi misli, odpihnite strast, naj ogenj požge, kar v meni živi, mi upanje daje,odpira oči.

Ko tvoj pogled čutim kot dotik,
ko tvoj nasmeh je kot poljub
in dotik tvoj kot vrhunec se mi zdi,
sprašujem se, ali enako čutis tudi ti.

Zaprem oči, mirno vdihnem in se prepustim.
Slišim dežne kaplje, čutim rahel veter na obrazu.
In zaželim si, da bi trenutek trajal večno.

Sem dolgo hodila,
Blodila
Sem dolgo iskala
Divjala
Sem dolgo sanjarila
Pozno v noč
Da prišel boš princ moj
Da bil boš moj mož

It's been 3 years since that day
when you left me alone
with your body on my hands
I still miss you boo and I can't help it!
no1 understands what I was feeling about that boy
he was my world, my moon and my sun
he knew mw for real with no masks on my face

Zadnjič sem hudo zašla.
Izgubila sem smisel za orientacijo.
Pravzaprav ga nisem izgubila.
Odšel je.
Kar tako.
Brez opozorila.
Ne morem natančno povedati kdaj.

še 4°C
mi bo vzelo,
da se stopim
ob poku stekla,

In potem...
Se vse obrne
Veter postane prah
Prah postane hiša.
Da bi te ne videl nikoli v njej.
Da bi mi pljuča prah postala,
ko sem te hropel na blisku naslade.

Ujemam leteče trakove misli
Ki šelestijo
Kot podivjani listi
Ukradeno je njih drevo
Letajo in se podijo
Nebo jih je temno