Noč brez zvezd
mi z besedami riše
Meje

Ko vstopam na postaji
      Se mi v daljavi meglijo tvoje oči.
              ((Tvoje oči))
                    Medene so
               In vidijo skozme.
      Jaz sem samo razbit kozarec.
 -naj se polnim s tvojimi besedami-

Bim, bam , bom.
Biti.
Ljubiti.
Ubiti.
Tebe.Ti.
On. Jaz.
Kje? Kdaj? Kaj?

Voda se staplja s krvjo. Alkimija čustev mrtvega in živega. Občutek preseže vse meje. Ni lep. Ni grd. Samo Je. Smrtnost plačujemo po obrokih.

Padem
Vstanem
Bo že
Padem
Vstanem
Gorje
Padem

V naročju 
   jesenske sivine,
   v brezdušju moreče tišine,
obtičal na mestu navzoč,
duši praznine me moč ...

Vsakdo nosi v dlani svojo drago ptico
Ali jo drži močno stisnjeno v pest
ali pest odpre in ptici kaže svet
ali pest odpre in ptico kaže svetu
ali pa pest z ljubeznijo razpre
in ptici pusti
da svobodna leti.

V hladnem včeru
sediš za okroglo čajno mizico
in si iz ust jemlješ besede.

Polagaš jih v vedno bolj prazno
kavno skodelico pred seboj,
skoraj ti že uhajajo čez njen rob, 

Mižim – v mislih odhitim….

Tam daleč, kjer je res lepo…..

Kjer ni skrbi, problemov in težav…

Kjer zvončki rastejo iz medenih trav…..

Kjer se v mavričnih barvah preliva narava…

Kjer sije sonce, zraven deževnega oblaka….

Pisarna.
Mir in tišina ...
Komaj slišno tipkanje.
Šumotanje umirjajočega se
prometa.
 
Preblisk.
Nemir in misel nate ...
na tvoj pogled, nasmeh.
Brbotanje vznemirjujočega se
telesa.

Najbolj strašna je milina, kjer smrti dah, se v tujo srečo izliva, kot rosa nežna nje lepota, v sebi obraz morilca skriva.

Vroč je dan pripeko puščal,
midva karte sva igrala.
Moj pogled je njej dopuščal,
da je sladko goljufala.

Tvoj bukoličen tek zamre
ko prestopiš reko
skoraj utopljen pogleduješ
v globino in ti je nekako žal
žal ker te mika sika ti
slika v zrcalu Heraklita

Vsak bil bi.

Le kdo je?

Ker vsakdo je,
Zakaj se zdi mi ,
Da me ni?

Ustnice zaznamujem s kristali peska
 ( v puščavah ni več vode)
V niti življenja vpletam
Rdeče kaplje veselja
 (rojeva se moč,
 življenje umira)