Misli potujejo po širnem podzemlju kot sončni žarki,
oči vsrkavajo vso lepoto navidezne resničnosti,
ki kot prozorni negliže razkriva le najbolj očitno…
ni nam treba vedeti, da je idila kratkotrajni utrinek,
saj izgine v enem dihu…
Želim si meteoritov, želim si pretresti misli…
V enem gibu!

V jogurtove lončke lovim zrak,
ki ga izdihuješ
in ga hranim za trenutke
polne osamljenosti.
Takrat ga potegnem vase
in si napolnim pljuča
s tvojimi tihimi grehi.

Nekje nad besedami sva se spoznala,
tako prepojen z preteklostjo si trepetal pred mojim bitje.
Jaz pa sem ti želela pokazati prostor svojega verovanja.
Nevzdržno je krik v meni preraščal v željo po ljubezni!
Ti pa nisi želel odpreti vrat k sebi, po katerih sem udarjala s svojim krvavečim srcem.

bašem se s paracetamolom
da bo bolečina izginila
in ko bo
ne bo dejanskega dokaza za obstoj

Ne, ne morem imeti vsega, kar si želim,
v hrepenenju tožeče v daljavo strmim,
sredi poletja pregreto mesto betonsko,
duši se v sopari, vročini, res je peklensko;
ves miren, negiben ... le nemo molčim,
v nostalgiji dremavi zdaj srčno ihtim,
ko milje oddaljen ljubezni hlepim ...
čutiš da sanjam o tebi, le zate živim?

Duha
ubija mi
praznine moč ...
Oči
odsotno
zrejo v temno noč ...

Iz prostora trgam sadeže
Sladke, sveže, sočne
Otipavam jih v tiho prebujajoči
Svetlikajoči se jutranji zarji
Ko se na njih še lesketajo
Kristalno čiste solzice rose
Dišeči spomin.

Dani se, ne morem več spati,
misli mi bežijo,
ja, potrebno bo vstati,
saj ne morem več poslušati,
tvojega smrčanja in nemirnega spanja.

Besede besed... in o besedah.
Vse polno jih je, povsod okoli.
Besede odmevajo v prazno
tišino, ne pustijo ji spati.
Prazne besede so najhujše,
te jo ubijajo.
Tišina joče.

Včeraj sem dobil
po pošti kepo krvi.
Znotraj nje - tik tak, tik tak...
In znotraj slika,
majhna slika.

Roka... se začela tresti...

Tudi tokrat je ura odbila.
Iz svojih trdnjav se vsujejo na ulice
in mesto še enkrat postane mravljišče.

Midva pa pobegneva,
srečna, ker sva skupaj iztirila,
in greva sedet

Čakam te.
Čakam te in mislim nate.
Mislim, kako bi ti povedal,
kako bi ti napisal,
napisal tisto, kar čutim,
tisto, kar si želim.

Tam smo doma.
Tam smo lahko popolnoma to, kar smo v resnici.

Bivamo med potoki glasbe, smeha in svetlobe.
Zajemamo luč in v svojem bogastvu nam polzi med prsti.

Ušel sem v tihi skriti kot sobe
In se zavil v mehko toplo odejo
Gosto gmoto
Samega sebe
Da bi ne stokala moja beseda
Da bi utihnil krik pogleda
Da bi zbežala misel drugam

Lahkotno, igrivo,živahno,
prepuščava se užitkom samote,
poslušava petje ptice,
po drevesih se lovijo veverice.

Kot pajek mrežo svojo stke
ti stkeš nevidne niti.

Kot vetra sapica, ki listju šepeta
šepetaš mi nežno na uho.

Kot sonca žarek
ogreješ moje lice.

Prerokovano mi je bilo,
da norosti ne uidem med decembrom,
februarjem. Čakam, da sinici
kri zapoje skozi režo jutra,
skozi jutra megle,svinca.

Izpljunil bom gravitacijo,
se obesil na sonce
in zgorel kot zvezda,
ki se ugaša miljone
svetlobnih let.