Včeraj sem plesal
v senci bitja poldne
in medtem ko sem hodil
se mi je korak razslikal
v zrcalo tihožitja.
Utrgal sem cvet in...
še zdaj dehtim.

Bil kot sončni žarek si,
se pojavil,
 misli zaposlil, 
ne zavedal se,
mi mojo dušo osvojil.

Čeprav srce gorelo zate ni,
priznam , osvojil si me,
me čustveno, ne lažem si,
 telesno podredil.

Križanje z pinceto smrti,
kakor tihi šah portret,
vrvice pod toplim podom,
vse ožgane od tapet.

Dnevi dela bli so šteti,
vse za grozdje so izvzeti,
če se je splačalo neveš,
preveč spiti ga nesmeš.

Stresam praznino iz srca.
Nohti Kordiljer zaledenela kri.
Kaj si že pripomnila tiste noči,
ko sem odgovarjal tišini?
Vsi takoj na palubo!
Kolumbova pisarna je muzej.

zapri besedo
zakleni misel zaprašeno
na koncu njene črke

spravi ključ
v leseno skrinjo
na podstrešju svoje stare mame

Med razbitinami tisočerih ogledal...
niti neba ni, ne sonca, niti zemlje.
Samo ta samota, vse sama osama(omama),
samost med razkropljenimi jazi-
mali edini svet in hkrati vsa vesolja,
brez vsakršnih zvezd, kajti sem utrinek,
ki samega sebe osvetljuje in bodri.

Ihaha konjiček drvi
Čez tepih, na stol,
skozi vrata hiti.

Navidezna slepota
Varnostni oklep
Siciljanke
Plesoče po lesenem odru
Tok tok tok
Je kdo doma
Je suis là pour toi

V bleska
    soju zvezd in lune, jesenske noči,
    vpijaš me vase, za dušo žarečih oči.
 
V omame
    trka vinske kupe, predrznih pogledih,
    čutim žarjenje lic, teles nama kipečih ...

Male prigode tranzicijsko bogate gospe,
ki iz ah postane oh in oh(MPTBG)

Sem majhna in pravijo, da zajedljiva, kot komar,
a zato, kar mislijo drugi, mi ni mar,
saj vem, da vladar sveta je denar
tega pa ne zmanjka mi, na srečo nikdar.