Sem luč sveta
in rudnik zlata.

Sem jutranja zarja,
ki nov dan oznanja.

Sem zvezda na nebu,
ki sveti vse noči v letu.

Sem sreča
in v temi sveča.

M LADOST JE ZA NAMA – ALI PA NE,
O TEM BI SE DALO RAZPRAVLJATI ŠE..
J AZ SE POČUTIM TAKO KOT NEKOČ,
C ELO KADAR RAZMIŠLJAM O TEM, KAKO JE BILO
I MAM SAMO LEPE BESEDE ZA TO.

NEDELJSKO POPOLDNE, IZLET Z DRUŽINO
KAM ? V NEZNANO, SAMO ,DA BO FINO.
IN GLEJ, POT NAS ZAPELJE V SOLINE,
KJER KRAJINSKI PARK JE IN POLNO MILINE.
TAM VIDIMO ČAPLJE, IŠČEMO ROVKO,
MAJHNA JE, NE NAJDEMO JE NITI S PIŠČALKO.
IN POTEM, BLAŽ ZAGLEDA ČIGRO,
KI PONOSNO ČUVA SVOJE GNEZDO.
IN GLEJ, SOLINARSKA ROŽA,
PETRA JO TRGA, NE SAJ JO SAMO BOŽA!

ŠOLSKI ZVONEC PONOVNO ZVONI,
LE KAM ČAS TAKO HITI..
ŠE VČERAJ SMO HITELI Z PISANJEM SPRIČEVAL,
PODELJEVANJEM POHVAL…
SEDAJ SMO SPET TU, NA ZAČETKU POTI,
DA BOMO ZNANJE, UČENOST OTROKOM DELILI
JIH RAZUMELI, SVETOVALI IN POMAGALI V SILI.
OTROCI SO NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO,
TO POSLUŠAMO, BEREMO…
PA V TO RES VERJAMEMO ?

Sedim za volanom,mudi se...hitim...
pritiskam na plin,v mislih zbežim...
ne vidim brisalcev, ki komaj hite,
da očistijo sledove neskončne vode.
Pogled mi sledi dogodkom na cesti,
misli bežijo, spomini se vrstijo.

spomni se me

dnevi drsijo v medeno domišljijo
srce je adut

nisem nič več zasut 

Življenje je kot neskončna reka,
kot morje,ki dviga ga plima in oseka,
človeku se marsikaj zgodi,
polno nam ostane nepozabnih dni,
dni,ki nam še danes orosijo oči,
od veselja ali od žalosti.

Betonski stebri stojijo,
betonsko konstrukcijo kviški držijo,
podpirajo mase mogočne,
vse dimenzije morjo bit točne.

Ajda:
Kot ptič Feniks vstal si iz pepela,
ves čudovit in prerojen.
Razvnel si strast , ki v meni spala je,
mi željo po ljubezni prebudil,
se v misli moje naselil.