Južni veter nama je dvoril v noči solza
prinašal tihe vzklike ljubljenih src za spokoro.
Brez teles, brez duš...in obris praznine!
Nekje v nama skrit zaklad!?
V najini poročni noči so plesale sojenice,
in preko zameglenih okenskih šip videla sva-
osvetljene ceste! Kako je čutiti toploto umrlega dne?

parim se.
z mokro, vitko stezo po travnati poti.
letim za svežo, žlahtno rutico,
ki si jo ti nosila.
in se čudim.
čudim se,
čudim, zakaj še vedno vihar pihlja
in zakaj majhen zajec piše tole poezijo,

Čeprav obstaja čas in mi v njem
In kar občudujemo je prosto
Kar spoštujemo spoznanje
Da vse je lahko nič in nič je vse

V pesmih iskala sem tvoje ime,
v mislih zapolnil si moje srce.
Iskala sem rimo, našla zaklad,
iskala ljubezen našla modrost.
Našla sem most, ki odkriva skrivnost.

Umiranje angela,
na preprogi makovih cvetov,
-v vetru zamižani obrazi potujejo v svet senc!
Nimajo vsi angeli tvojih kril!
Nad menoj in teboj-je morje naplavljenih usod!

Tišči me.
Duši me.
Sapo mi jemlje.
Prav počasi, boleče.

Ves ta plaz,
besed poplava,
me zasuva,

Nocoj dežuje.
Slišim kaplje.
Težke so, velike.

Da, to noč dežuje.
V tišini odmeva,
doni, zvok mokrih luž.

Zakaj bolezen je prišla?
Gotovo je le malo zašla.

Mogoče samo na obisk?
Kot z jasnega neba blisk.

Drag si mi, kot da po mojih zilah teče tvoja kri.
Spomin obsijan, kot nek nov dan.
Obljube dolg je poravnan.
Ne iščem te, ker v sebi nosim te.
Zaman je beg. Prehud je breg.
Zasut pod sneg
Objemi me.

Včasih nastopi bolečina

za katero preprosto ne veš,

ali je prijetna ali ne.

Nato se vprašaš:

Ali ni bolečina preprosto bolečina.

In če je, potem boli.

Ni prijetno, če boli!

Še vedno želim, hrepenim

po tvojem dotiku. 

Samo še enkrat bi rada

poljubljala tvoje žametne ustnice,

samo še enkrat bi rada

Kdo je?

Kje je?

S kom je? 

Sam?

Nekje v divjini?

Razočaranje nad svetom,

razočaranje nad sabo,

razočaranje nad življenjem. 

Umiram,

propadam,

izginjam.

Že ko se prebudi, začuti,

da je danes tisti dan!

Dan, ko hoče biti srečen, nasmejan!

Že jutro hoče začeti veselo!

Vzame  iglo in si jo zabode

V prvo žilo, ki jo najde.

Ko se naslednje jutro prebudi,

Človeštvo…

Zgražam se, ko opazujem ta svet.

Samo klanje naokrog!

Ljudje tekmujejo med sabo.

Tekmujejo, kdo bo komu bolj veličastno

zabodel nož v srce.

In kri, ki šprica naokrog!