Od mathea
|
Od koder in kamorkoli . Kot riba v vodi sem, Kot ptica na sveže opranem nebu, Kot pajek v rosni mreži, Kot korak na gozdni poti, Kot objem drevesa, Roka iztegnjena in razprta |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Ožemala je nedolžna roka kamen. In drsele so kapljice v razpokano zemljo. Napila se je mravljica opojne tekočine In kamen je zastokal. Roka je zastala. Eno sta postala. |
|
Od *Roberto*
|
Bil je zimski dan, v bele oblake prikovan, z belimi snežinkami objet, beli v duši je ta svet, leden, otrpel in bled, od mraza je ves zadet. |
Beri dalje...
|
|
Od Jeebs
|
Dekle, se spominjaš dneva, ko sva spoznala se, se spominjaš tistega večera, ko postala si mi vse, se spominjaš dni, dni, ki jih več ni? |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Lesena glava Leži sredi sobe. Ta glava je brez Oči, nosu in ušes. Ta glava ima samo Lase in usta s črnimi zobmi. Iz enega od zob |
Beri dalje...
|
|
|
Od Stingi
|
Ko sem te zagledal, sem onemel. Ko si spregovorila, sem odgovoril. Ko si me poljubila, sem te poljubil. |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Kot ostra strupena sulica je udaril blisk in neusmiljeno je padla kapljica dragocene biserno čiste vode v morje... Zapeklo je vodno gladino. Vetru je zastal dih. Duši se galeb. V daljavi so se razpela krila ladje časa. In pogled zaman vsepovprek obupano išče svoj požirek vode. |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
snežinka je lepa, ko po zraku leti, v roko ti pade, takoj se stopi veter zapiha še voda shlapi |
|
Od Angie
|
Stojim in gledam bled lunin obraz, Veter se igra s pramenom mojih las. V luninem odsevu vidim tvoje oči, le veter me boža, a jaz čutim tvoje dlani... |
Beri dalje...
|
|
Od Angie
|
Slovo. srce boli, rosno je moje oko. Pogled. Težke so besede,... |
Beri dalje...
|
|
Od klas
|
Tanka linija, gladkih, gracioznih smeri, nežnih, idealnih črt, podoba živega boga. Dve grajeni za ples, dolgi, dolgi loki, počasni, čutni gibi, premiki plešočega čustva. |
|
Od npusta
|
ko se spomnim nate vidim pred očmi megleno sliko ne spomnim se tvojega obraza le nežnosti tvojih ust, oči in nosa tvoje mehke bele nežne kože hkrati tako nedolžen pod kožo pa krvav tako kot vsi |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Zapihala je sapica In se poigrala s kamnitim obrazom. Namršene obrvi So se igrivo privzdignile, In v kotičkih ustnic Je bilo zaznati tresoči smehljaj. |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Nekaj neumnega se mi je zgodilo. Ja neumnega ! Pa kaj za to ! Včeraj sem se spotaknil ob krokodila. |
Beri dalje...
|
|
Od Mitja
|
Sneg, sneži in še enkrat sneg, sneži. Pa bo že prišla pomlad? Ko čustva vzkipijo, pamet pa popusti. Čuteč pomlad, zelenje, sonce, vznemirjenje! Duh po pomladi. Otip pomladi. |
Beri dalje...
|
|
Od Avantime
|
Zapiram. Odpiram. Zapiram… Od senčnih prepletanj utrujene so veke, zaprem jih in odjadram čez vse prepreke. Zasanjane misli to je polet. |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Ko znala bi povedati Ko znala bi prepevati Ko znala bi ti dati vse Kar v duši, srcu mojem vre |
Beri dalje...
|
|
Od mathea
|
Razprla je krila Drobna bela ptica nežen utrinek srca zaplula je bela ptica preko sinje modrega neba |
Beri dalje...
|
|