Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od matejkrevs
|
Oj, jest mam pa
zdej ljubce tri,
mam ljubce tri,
pa za vse tri
blo bol, da jih ni!
Ta prva mi v Polju ždi,
mi v Polju ždi,
k se je skisal ji.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amarilis
|
Čuden občutek je
ko govoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na genezo poraza
počasi razlivala črnilo
ki napolni morja.
Čuden občutek je
ko oblagaš rane s soljo
in nikoli ne zaskeli
ko postaneš imun
na lastne težnje
in umakneš pogled
brez najmanjše potrebe
da bi znova premeril.
|
Beri dalje...
|
|
Od bladerunner
|
Nad levo ramo vzhaja žogasta luč
in v luči, drobno zrnce mraka,
širi žile teme, reže kose sveta,
na vse štiri kose. In čaka.
V potokih iz senc in sivine,
odseva skrita oblika sveta.
Zloščenost odseva privide,
noč je plašč, ki drgeta.
In ko približaš votel pogled,
ko monokel ves moten odseva,
da pogledaš tako zviška,
od blizu stvari se dozdeva,
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Kjerkoli se človek nahaja
nikjer in nikoli ni sam,
povsod je obkrožen z življenjem,
ki ga vodi k Bogu vsak dan.
Ne pohajkujem z občutki
kot veter po silnih ravneh,
saj me moj vir in narava,
umirja in hoče zase.
Oblikovan je vsak že pred rojstvom
skozi življenje izve kdo je on
in kar je prinesel s sabo,
je njegova frekvenca in ton.
|
Beri dalje...
|
|
|
Od matejkrevs
|
Nikdar v ljubezni nisem sreče
v življenju svojem še užil;
od mnogih vez - le kup nesreče,
le srčne rane sem dobil.
Tako zdaj karte krive mečem
v beznici hrupni in kadim,
saj kdor v ljubezni nima sreče,
je v kartah radodarna z njim.
A tudi tu, se zdi, nazadnje
oberejo me do kosti,
čez prag me vržejo, kanalje,
na smrt pretepejo s pestmi!
|
|
Od matejkrevs
|
V solariju, kjer sonce žge umetno,
se cvrla je in se je žgala, prežgala
se je, ter raka kožnega fasala,
pa shirala v nakazo neprijetno.
Kdor jo poznal je, to gospo priletno,
prav vsak zdaj ostrmi pred njo, prej zala,
je s to lepoto svojo zrelo znala
še mladeniče vnemati verjetno,
zdaj le še okostnjak, prevlečen s kožo,
blodi naokrog in vzbuja stud in grozo.
Kot opomin se zdi, opozorilo,
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Za sončnimi očali skrival skrbno
poglede svoje žgoče sem pred tabo,
bolestno se nasmihal, kimal z glavo
in šalam tvojim smejal se nevzdržno;
po sili s pivom se nalival, trdno
prepričan, da ne zveš kako je z mano,
a kmalu je ponos spuhtel v neznano;
pijan priznal sem ti ljubezen prvo.
In v hipu si zresnila se; z obraza
sem tvojega zaznal negodovanje
in molk nastal je mučen, neizprosen...
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Prijatelja imam, slikarja
po poklicu, ki mi večkrat pravi:
"Bilo bi bolje, ko bi svoj foh ostavil
in se izučil za tesarja!"
"Kako to misliš?", ga povprašam,
on pa samo zavzdihne,
kot da težko breme bi prenašal,
pa v svoje prašne slike pihne.
"Denarja ni!", se naposled le izkašlja,
"Poglej na primer tale platna,
saj preden bodo kupca našla
mi še strohnijo, fuj in fej, usoda odvratna!
|
Beri dalje...
|
|
Od brezno
|
v zadušljivi soparni noči
se prepotena
stisnjenih zob
prebijava
skozi okostenele koronarke srčne dame
za prvim zavojem
za prvim udarnim valom
za prvim priokusom krvi
te učim prefinjenih kretenj kačjelasih vlačug
pokažem ti kako se preudarno ubira krhke strune časa
|
Beri dalje...
|
|
Od Vilma
|
Sama v puščavi
iščem izhod.
Nobene oaze,
niti privida.
|
|
Od Seba4
|
Že vidim te, vidim se
kako uživava v čudoviti sliki
poljub sledi, všeč sva si
všeč so nama vsi utrinki.
Jaz in ti skupaj v naravi
jaz in ti, nekje v daljave
daleč stran od vseh ljudi, strmiva si v oči.
ter mislim si, da usojena sva si.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Kar sama sebi ne priznam
da sanjam neuresničljive sanje
kar vem, a v srcu ne zaznam
si končno jasno dal na znanje.
Padam na lestvici priznanih
spotikam se po strmem hribu
prišla na stopnjo sem neznanih
zdrsnila v dol v enem gibu.
|
Beri dalje...
|
|
Od spela
|
Žalost je zapustila obraz
ko sem se poslovila od večera.
zvezde so začarale luno
da je noč še močnejša in
še bolj temna.
In glej, izgubljene duše
v krogu sedeče
se iščejo in molčijo.
Pa so zvezde zaspale
čarovnijo zaprle.....
In žalost se z jutrom
znova spusti čez obraz.
|
|
|
Od matejkrevs
|
Čul davi sem strahotna poročila -
da v Srbiji, deželi neustrašni,
zgodil se v neki vasi greh je strašni,
ko tolpa je grobove oskrunila
in mrliče, še sveže, oplenila;
da lažje bi zlato jim v ustih našli
razklali so na pol lobanje; takšni
so ležali tam, ko jih policija
|
Beri dalje...
|
|
|
Od matejkrevs
|
Nekoč živel možakar je nosati,
ki je imel tako ogromen nos,
da je lahko kadil ta dolge Boss
pod tušem (in se še umival hkrati.)
Rad pil je rdeče vino, no, še zlasti
pa je ljubil knjige, ki jih je bil
primoran brati z daljnogledom (štil,
dolg več sto metrov mu razgled je kratil.)
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Ves sprt sam s sabo sem nekoč
po gozdu črnem taval jezno,
preklinja svet - to strašno brezno,
ki vanj me je pahnila noč;
od srda strt, trepetajoč,
sem klecnil na kolena, zvezdo,
ki pot mi je kazala zvesto,
zakril oblak je tavajoč.
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 1065 - 1083 od 10531 |
|