Dodajajo mavrice na oguljene zidove,
bleščeče se spreminjajo sivine
na smrtni poti najdeš pajčevine,
podtikaš sajaste globine med dotike,
srkaš sence strtih src,
ko te pač prime,
preplašeno steguješ vrat čez ramo,
sestavljaš žarke svojih zenic
in rišeš polja bilk s predstavo,
da najde te svežina dneva,
zamaskirana čarovnica pepela,
zatiskaš si oči pred njeno dramo.

Tako je preprosto umreti na krilih besed.
Kaplje rinejo v okno
za zidom se riše pomlad.

Tam zunaj kričeče brsti,
eksplozija semen,
prerojenost prsti.

Noč se spreminja v prah.

Tukaj sem in kukam iz rokava.
Po malem umiram,
imajo prav.
Nekako sem v sebi,
meditiram.
Se pobiram s tal.

Za malo duše
grem daleč, ne vem zakaj ustavljaš moj smeh,
moj navdih, moj dotik,
zakaj si kot greh?

Buči v glavi.
Kriki besed so preglasni
v tem jutru,
ki pride za jutrom
in gre za večer,
kot potuhnjene sanje.

Tišina prihaja.

Napila se bom njene veličine,
pila jo bom v jutrih,
posutih z mavrico,
v večerih,
pokritih s tančico.

Senča spet cveti-
sedmo leto zapored.
Pod kožo
sem še zmeraj
mrhovinar.
Ohlajena hotenja sesam
skozi pore
nerazložljive žalosti.

puščaš me hladno
in suho

Ljubim te.
to očitno
nikoli ni
dovolj 

hedonizem hira
pa noče umreti

Odsevi so kot sonce na oblaku,
kot poljubi dneva,
kot žvižg bližine
kot tvoj dih na mojem vratu
kot vzbrst semena.

Včasih so mrtvi in grozijo.
Včasih so tuji in strašijo.

A so vselej tisto
kar iz tebe izžareva.

Kako naj grem s teboj?
Nimam kril, da bi letela
prek svojih čeri
prek mračnih votlin
in vesoljnih vetrov
prek sivih planin
in čez polja strahov.

Nimam moči,
da bi našla domov.

ali čutiš moje misli

zdi se,ko bi te čutila
kadar me tako boli
da misliš name,
da me tvoje misli prebudijo iz osame

Na tone knjig, popisanih listov
vse polno jasno oslikanih besed,
že tisoče let učijo vsa ljudstva
kako se izviti iz miselnih bed.

Nič boljši, nasprotno, vse hujši je greh,
ki ga človek izumlja iz sebe
razdira, izpodkopava vesoljni dar,
a to je ljubezen, kako priti iz bede.

Vsak narod išče svojo svobodo
čim večjo širino vseh svojih hotenj,
izmišlja si zakone in zakramente,
samo da kot Bog bi bil brez trenj.

Življenje je dolgo, tako dolgo.
Če ne bi bilo koledarja,
ljudje ne bi mislili na štetje dni,
pozabili bi leta
in ne bi vedeli za svojo starost.
Na prehojenih poteh
bi našli samo še mejnike spomina.

Mnogo sprejme spomin
z natančnostjo kamere:
obraz nekega človeka,
obris pokrajine,
vonj cvetice,
okus jedi.

Nama je ljubezen sploh namenjena,
ali sva lutki sistema skozi čas,
in če ti povem, ali izgubim nas,
in z mano, bi bila ti kdaj zmenjena?

Molčiš, me gledaš, kot da me zajedaš,
neprestano in tiho ostajaš tam,
v domišljijo, se lahko še zatekam,
in če ti povem, me pol sploh poznaš?

Pišem ti, ker všeč si mi ti,
vsaj malo, tako se mi zdi,
izgubljena poezija,
kdaj se boš šele vrnila.

Sam sem, in tko še ostajam,
in nobeni ne nagajam,
do punc imam še nek odnos,
kot da greš po steklu bos.

Njegov pogled, njegov nasmeh, njegov dotik. Vse spominja me nanj, večno ljubezen sanj, ki prehitro sem jo izgubila. Večno sem ga ljubila, nikoli pozabila. Pa vendar vse lepo se konča, vsak razblini se raj, tudi ta.

Njegove sinje oči, globoke kot ocean, modre kot najlepše je nebo, moj pogled so privabile, ga ujele in nikoli zares izpustile. Zdaj ugotavljam, da se minljivo je, razen trenutka, večnega trenutka, ko te oči sem našla, se v njih zaljubila in jih nikoli pozabila.

Ko čutiš,
da v sebi umiraš,
ko čutiš,
da počasi stagniraš,
ko čutiš,
kako izginjaš v prah,
ko čutiš,
da na tebi raste mah.

Ko izginja zalet,
ko se podira tvoj svet,
ko še sam(a) temu ne moreš verjet.

Če bi vsi ljudje
imeli mišje repe
bi bilo življenje
morda bolj zanimivo.

Zjutraj na avtobusu;
oprostite gospa
usedli ste se na moj rep,
ja oprostite sem pozabila
očala, saj res kje pa so,
ah kako lep rep
gospodična ste ali ne -
še samski?

Obrnil si me narobe
božala sem dlakavost tvojih nog
in se spraševala
zakaj so tvoje dlake tako mehke
jaz pa se moram kar naprej
depilirat.

Nisem se več jezila
da porabiš toliko vode
in to na dan.