Od laval
|
Veliko razodetje,
težave nakoplje.
Vztrajno trmoglavljenje,
sanje pokoplje.
Porinjen v kot,
na vso moč se brani.
Utesnjen tu not,
preklete sanje lani.
|
Beri dalje...
|
|
Od ska
|
izdolbi me vsega
moja zvesta
membranasta beseda
kajti danes nisem
ne zven
niti pomen
le pesem
|
|
Od kr ena19
|
O ko bi le vedel ,kaj pomenil si mi in kaj pomeniš mi zdaj.
Spomnim se ko sem te prvič ugledala in ko sva prvič šla na kavo in na še eno kavo..in na cigareto.Spomnim se najinega sedenja zunaj in globokih pogovorov
|
Beri dalje...
|
|
Od kr ena19
|
Kam potujem sama ne vem ...
Kam potujem sama ne vem včasih me potovanje zanese v nebeške višave kjer vse je kot v raju.
Spet drugič potujem v vroče kraje kjer nič ni prav kjer vsak po meni hodi ,kjer vsak se mi v glavo smehlja
|
Beri dalje...
|
|
Od kr ena19
|
Črna zastava pred vhodom visi..zastava barve prave je
jaz sem črna ovca vedno bila .Črna prst me bo pokrila me v lepše kraje bo popeljala
.Ne bo tekel potok solza ob mojih poslednjih besedah...
Morda pa le komu bo solza iz oči zdrsnila .Še bodo tekle solze še se bo bolečina zlivala na plano.
|
Beri dalje...
|
|
Od ska
|
Tako nekam megličavo
prihajaš k meni na razstavo.
V lakomne predprostore
odlagaš kose sebe,
kakor nabreknjene drobtine.
Enkrat le krmežljave glasove
zarečene bližine.
Drugikrat pa bogme-
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Boječi ljudje so glasni,
srečni so resnično lepi.
Pametni v besedi jasni,
dlakocepijo le slepi.
Preklet naj bo tisti,
on, ki si nič ne upa.
Uboga duša naj trpi,
mož na robu obupa.
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Bolj globoka je soteska
višja gora je nad njo
isto se dogaja duši,
kako prežeta je v telo.
Srce je temelj našega življenja
čeprav v njem ni umnih sfer
če ponižnosti v srcu manjka
toliko bolj je človek zver.
|
Beri dalje...
|
|
Od ska
|
tako zgodaj da jutro odteka
skozi kanale obnebja
si odeneš haljo jutranje slane
in se pregneteš v dišave
ki jih ljubosumno hraniš le zase
ter rezko zadišiš še navznoter
|
Beri dalje...
|
|
Od sarah.s
|
Bla, bla, bla,
Zmeri jaz vse kriva
Zmeri naredim vse
Narobe.
Bežim v Ljubljano.
Ne soočam se s
Težavami.
Vsi imajo prav
Mešanje črk
Harvey Norman
Je Avstralski
Toda jaz nisem
Pametna.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Popolna enostavnost,
v pisani besedi.
Čudovita ustvarjalnost,
v kulturni bedi.
Inspirativnost muze,
duhovno osvobaja.
Pero pesnikovo maže,
z rimami razdaja.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Prekleta kurba mi spati ne pusti,
v mislih preganja in se smeji.
Pritisk narašča, tesnoba krivi,
njej se pa jebe in mirni spi.
Pregriznil bi se, se ne da,
z veseljem bi jo, mi ne da.
Pride dan in bo prišla,
takrat, račune bova poravnala.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
En človek, ene sanje.
ena ideja, en cilj.
En utrinek, Ena želja,
nesebično podarjena.
En nos, par oči,
ljubka usta, oster jezik.
Ena beseda, srce zareže,
osorno izgovorjena.
|
|
Od laval
|
Kaj počne ta mož,
vedno sam sedi za mizo?
O čem razmišlja,
išče svojo Mona Liso?
Na srcu prah nabira,
glava temu nasprotuje.
Duša znova protestira,
toda oko njo obužuje.
|
|
Od tomm
|
Obrezati je Mojzes dal
vse moške na Sinaju,
da bi izpod kožice
vse glivice odpravil.
Tako je preko vere
zavaroval ves nežni spol
žrtvovali so prepucij,
da bo penis čist in gol.
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Ti si plaža mojemu telesu
travnik erotičnih vonjav
tvoja koža ebenovine
nosi rebuse plemenskih sledov.
Prsti brazgotinami sledijo
v katerih je obnemel tvoj krik
bol, ki jo belec ne prenese
si prestala s stisnjenimi zobmi
nad mlakužo prebodene krvi.
Prišla z menoj si v moje kraje
kjer so navade sonca drugačne kot pri vas
tu tvoja gosta kri občuti vse zmrzali,
a le ljubezen te do moškega živi.
|
Beri dalje...
|
|
Od ska
|
Skozi izpraznjene sobane pomena
se tihotapim vate.
Prikrito, kakor stemnela senca.
Mezim, povsem brezslišno.
Le še lakomna zver sem,
ko oblizujem tvojo bližino.
Dokler te dokončno ne razmesarim.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mladi krompir
|
prehojena pot mi štrli iz ušes,
poglej me v oči, kaj ne vidiš odsev stopinj?
usojena čast se mi blešči iz nebes
vem kdo sem, kaj delam in kaj govorim
ker, govorim v jeziku množice osebkov
čeprav me pred spanjem žgečkajo te misli
ostajam trden, kot spomenik mojih dedkov
ki, tako kot jaz, nikoli, nikoli ne bojo izbrisi
|
|
Od ska
|
Vame zarineš topo želo,
ko se razraščaš čez prostor, ki več ni tvoj.
Pa tudi moj je le še malo.
Srago za srago.
|
Beri dalje...
|
|