In kanibal si zaželi
slastno žensko srce na dunajski način!
Potem stopi ponj v hladilnik,
vzame še pločevinko človeške krvi,
se zaspano odvleče na kavč,
tam ga obgloda do kosti,
(če je to sploh mogoče)
se odžeja s krvjo od mlajšega brata,
pa zadovoljno, mlaskajoče
sam pri sebi reče: ah, mamica moja zlata,
zares, dobrega srca ste bili!

Z očmi, uprtimi v nebo brezdanje,
z rokami, prekrižanimi na prsih,
drsi Ofelija, kot duh, v neznane
kraje; mirno, kot bi ležala v krsti.

V lase se venec lokvanjev ji spleta
in vrbe ji obraz kropijo nemi,
kakor otroški jok se zdi glas vetra,
ki ji v uho ihti svoj spev večerni.

V somrak gozdov jo spremljajo kresnice
in zvezde skozi krošnje se šumeče
utrinjajo na njeno bledo lice.

Za njo pa vlečka se srhljivo vleče,
povsod, kjer gredo mimo te tančice
narava vsa od groze zatrepeče.

Včeraj sem bil v nudistični cerkvi.
Ne samo, da smo bili popolnoma goli mi,
verniki, tudi duhovnik je bil popolnoma gol,
tudi svetniki na slikah so bili popolnoma goli,
tudi Jezus in Marija sta bila popolnoma gola
in celo sveta trojica (sveti duh, naprimer,
katerega simbol je beli golob, je bil čisto oskubljen).
Stali smo tam z očmi uprtimi v naša naga telesa
in samo gola vera nas je rešila pred pohujšanjem.

K studencu miloglasno žuborenje
zvabilo te je nek pomladni dan,
da si vstala, vila, kot iz sanj
in šla na breg po večno pozabljenje.

Ofelija, da si končaš življenje
zabredla si v potok mi teman;
zdaj klical bi iz njega te zaman,
s teboj končani so vsi upi, želje;

le ena skrb me muči še goreča,
da duša tvoja reši se podzemlja,
saj onstran groba mnogo bo trpljenja,

Ko niso s kavlji, koli in mlatiči
uspeli mu zlomiti volje in duha,
na raženj ga priklenejo biriči,
da bi v peklenskih mukah zatajil boga.

A še, ko cvre se u plamenih ljutih
in mu telo od bolečine drgeta,
iz ust njegovih ni vzdihljaja čuti,
le mirno zre v nebo, kot kip in se smehlja.

Ob njem stojijo rablji, nejeverno,
začudeno sprašujejo se vsi:
mar res ga to trpljenje neizmerno

Nič več, Ofelija, tvoj spev ne drami
v potrtih prsih mi zdaj up, zdaj tugo,
odšla si, glej, v ledeno mrzlo strugo,
lasje kot kače ti polze ob rami,

podgana s tvojimi se prsi hrani
in črvi že oko ti žrejo drugo!
Ne bom ti nosil rož - na tvojo trugo,
da v lepši luči te spomin ohrani,

naj severnik cvetove bele trosi,
naj vrbe ti z bregov zaprejo veke,
da boš lahko sanjala o mladosti

in bova v duhu združena na veke.
(Ko zopet srečava se tam v nebesih,
pa združiva še najini telesi).

"Kaj res ni nikogar, ki bi slišal to moje hropenje,
to smrtno hropenje v tej velemestni mrtvašnici?
Mar so res vsi mrliški ogledniki odšli na malico
ali na čik-pavzo?
Odprite mi že to vašo hladilnico, ljudje božji,
odprite mi, vam pravim, tu sem pristal po pomoti!
Vaši izvidi so napačni, glejte še vedno lahko diham,
nisem mrtev, samo zaspal sem, samo spim in sanjam..."

Sem človek-yeti,
moj ljubavni tepih
je že oguljen in siv.

Po hrbtu ves dlakav,
kot medved z napako
sem se na ta svet skotil.

Toda rajši kot med
v čaj dajem si led
in rum za aperitiv.

Sem človek-yeti,
(če mi je verjeti,
ker sem ga nekaj že spil...)

Skoraj je že noč, dež pada,
v srcu je mraz,
tebe ni, moja draga!

Žal mi je za besede izrečene,
žal mi je
da ti nisem dal ljubezni poštene!

Izrekel sem besede grozne,
vse mogoče,
zdaj spati mi ne pustijo ure pozne!

Bil sem v svet krut vržen,
majhen, neubogljen otrok.
Sedaj od sveta zunanjega zavržen,
v dušo se zatekam praznih rok.

Od ljudi ostalih sem drugačen,
vsi se mi smejijo, me zaničujejo.
A jaz sem le ljubezni prave lačen,
v srcu vrtnice krvave cvetejo.

Spremenila me bo le ljubezen prava,
zagotovo našel jo bom nekoč,
čeprav pred mano čaka me pot krvava,
v srcu pa šopek ran ljubezenskih pekoč.

K počitku se narava pripravlja,
noč se daljša, pritisnil je že mraz.
Žalost moja se spet pojavlja,
mojega osamljenega življenja je dokaz.

Vse bi dal, da bi jo našel,
osebo, pri kateri bi se pogrel,
h kateri po tolažbo bi šel,
in jo čisto nežno objel.

Ampak kmalu bo tu pomlad,
narava vsa bo oživela spet,
jaz ne bom nič več mlad,
v črnino groba bom odet.

Preden zaspim me pogosto obišče
tista nesrečna, izmuzljiva muza,
(ki je Danteju pekel narekovala),
vsa odeta v žalno črnino se mi takoj
začne opravičevati, da nocoj zopet
nima časa, da že tako ali tako zamuja
na zmenek z nekim nobelovcem, da pa
si bo enkrat v prihodnosti zares vzela
čas zame, torej naj bom potrpežljiv,
naj si vso reč ne ženem preveč k srcu,
kajti pravi mojstri so vedno zmogli tudi
brez nje, sploh pa - čemu rajši ne pišem
podnevi in s tem privarčujem na elektriki,

Odprla mi je vrata njene svobode
vstopil kot sapa v njen čarobni sem svet
me slepota zajela od silne svetlobe
začutil vesoljstvo od njenih silhuet.
Od tistihmal časov so moji pogledi
dobili brezmejne lastnosti otroštva
iz razsežnosti zraka še neznanih prenov.
V mojih mislih je bila njena glasba
njen stil življenja, harmonija zvonov
s tem majhnim vstopom naenkrat občutiš
novo spoznanje in vrednoto sadov.
Nikoli ne more biti človek za sebe
njegov svet ni tisto, kar misli da je
v polarnosti čuta ženskega bitja
je spoznavno brezčasje neznanih bogov.
Ljubezen je veza dveh živih bitij
le z njo se lahko vse nepozabno zgodi,
če ona umira se življenje zastira
premočno senco se težkô razsvetli.

nazadnje je zmrzel mrak prhnil vame
ravno tistega dne
ko je moja senca uvila steblo tišine
in sem golčal smolnate kaplje

zemlja je nabrekala le še navznoter
ko je dogoreval oktober

Vse se na koncu oži, zožuje
po prespanih diskusijah in lahkem pitju
se tema za temo bliža telesu
in um prepušča razmišljanje njemu,
ki je odgovoren  za končni razplet
ali sta svoj trud enako umela
ali sta se v mozaiku ujela.
Ah, kako lep je končni izid,
ko čutiš da isti doživljaj lahko ponavljaš
kako čisto drugačne je barve nebo
in kako mehke in tople so njene oči,
ko spremljajo te ob tvojem odhodu
vedoč, da boš prišel v njeno telo,
ker čutiš v sebi prav isto slo.

Tišina se od vogalov brezzobo cedi.
S polkrikom potemnelih zveri.

Čas je spolzel, mogoče nekam na Kitajsko.
Svetlikavo trepetanje se spotika čez rogovilasto krošnjo.

Ostal je le en svet, razgaljen in pust.
Prevelik za glasne nočne veseljake
ter vse te sipke poglede.

Prepreden samo s puščavskim semenom mračne polti.

Kravica se na travniku je pasla,
v veliko kravo, da bi zrasla.
Mleko slastno takrat bo dala,
na koncu pa meso postala.

Naivna in neumna nič ne sluti,
pase vedno se ob isti poti.
Dneve opazuje bik jo stari,
poželenje veliko, da z njo se pari.

Ograda tu je prevelika,
ne more pokazati, kaj njegova je odlika.
Ta pregrada, če ne pade,
ostale v glavi le naslade.

Sedel nazaj na svoje mesto,
s tem, podpisal sem predajo.
Ne opravičuj se, razumel sem gesto,
sprejel jo kot izdajo.

Stopil skozi vrata ven na cesto,
se postavil na postajo.
Poslavljam se, tukaj zame je zakleto,
vsi z menoj se igrajo.

Vlekel smolo, delal dreto,
smejejo se, za kratkega imajo.
Šival copate, vsak dan vneto,
okoli mene, duška si dajo.

Prelepe zemeljske stvaritve
se rade v meni ugnezdijo
oko mi srka vse odtenke,
ki čustva notranja pestrijo.

Vrinja  se še en občutek
s katerim bom radost delil
razmišljam o mogočnih silah
kot prikazen mračnih sil.

Vzhičenost je lahko neznanka
prevzame misel in srce
zlahka človek jo doživlja
sledeči trenutek vse zamre.