Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od Dragan.Ignjic
|
Na omarici leži
album starih slik
in v njem spomini,
ki so zbledeli in minili.
Album starih slik
naj na omarici še naprej stoji
in na njem naj prah
se nabira,
saj odprti si ga ne želim,
da solza iz očesa mojega
ne kane,
ko spomin nate
v sanje se mi prikrade.
|
Beri dalje...
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
O, moja draga vas domača,
ki vrata svoja si mi zaprla in
me pustila zunaj v tujini.
O, draga vas domača,
ki si me hranila, mojo poezijo
vso na list papirja prelila.
O, draga vas domača,
ki si me navdihovala,
da Snežnik sem v poeziji svoji
opeval in tvojo lepoto hvalil, častil.
|
Beri dalje...
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Mnogo porazov in vzponov
sem doživel,
a za vedno sem zapisan
s spominom,
da me ljubezen je pustila
in me ulica hranila.
Sem pesniti začel,
a vedno s spominom,
da te ob meni več ni.
Le ulice bile so mi prijateljice,
le one so me hranila
za spomin,
da slišim zadnjič
tvoj glas.
|
Beri dalje...
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Srce moje nemirno
je eksplodiralo,
ko si mi priznala,
da drugega si ljubila
in mene v preteklost zavila.
Srce nemirno je eksplodiralo,
ko je spoznalo,
da zate bil sem le številka
in da si me v trenutku odslovila
in njemu ustnice svoje poklonila.
Srce je počilo
v eksploziji,
ko si mi povedala,
da ljubiš me ne in da
drugega si spoznala
in ga pred mojimi očmi
v svoje stanovanje pripeljala.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Bele lilije v jutru so svežem
so se na vrtu mojem
razkazovale
in svoje dišeče bele liste
skozi jutranjo idilo
me v svet poezij in ločil popeljale,
te bele lilije,
ki v spomin na preteklo ljubezen
so cvetele
in moje zakrknjeno srce
premaknile.
Bele lilije…
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Kakor ptica ranjena
na tleh sem pristal
in vzleteti želel,
a s polomljenimi krili
ranjen na tleh sem obležal
in čakal,
da se me usmili kdo
in ranjeno krilo obveže,
a tako še naprej sem ležal
na tleh,
kakor ranjena ptica.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Zjutraj, ko se prebudim
mi vonj po travi pokošeni čutila prebudi
in takrat hvaležen sem,
da lahko živim v domačem kraju,
kjer se lahko brezpogojno sprostim
in prepletam prijateljske vezi
z domačini.
Vonj po sveži travi,
ki v ostrnico je postavljena
in na vrhu ošiljena
sem spoznal,
da še vedno rad ga imam
svoj domači kraj.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Niti prepletajo se
skozi moje življenje
in vijejo dolgo zgodbo tega trenutka,
ki mogoče nekoč
ostal bo kje zapisan kot spomin,
da ustvarjal sem poezijo.
Niti trenutka so
se prepletle skozi
širino polja in višino vrhov,
ki so skozi nitko zapisali
moje življenje
in v njem besede,
vejice in pike,
ki prelivale so se skozi moje roke
na papir,
poezije,
moje poezije.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Vedno, ko ob morju stojim
me preplavi poljub
tvojih nežnih ustnic
ujetih v jutranjo meglo
in po soli dišečo brisačo,
ko ob morju stojim
in si te ob sebi vsakih pet minut
želim,
da ob meni bi bila
in skupaj galebe štela
ter se v morju slanem okopala,
da ljudje spoznali bi,
kako se ljubiva jaz in ti
ter da najine noči
po ljubezni in vročini dišijo.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Ti najraje v nočeh poletnih
bi z nekom na travi dišeči
se ljubila
in samo pet minut po končani igri
ljubezenski
bi ga preprosto odslovila
ter srce mu vzela in ga zlomila,
tako bi se ti ljubila…
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Na mizi ob prihodu
v svoj lepi dom
pismo si dobila
in srce svoje v verige
zaklenila,
da se oko tvoje
ne bo zbudilo in solze
bolečine lilo.
|
Beri dalje...
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Draga moja,
ko se zjutraj boš zbudila
ti najprej ura ne bo zvonila
in na svojih ustnicah
mojega poljuba ne boš zasledila
ter roka moja
te ne bo objela,
le žalost,
le žalost v srcu bo kričala
in ti v postelji boš jokala,
ko te spomin popelje v moje srce.
Ko se zjutraj boš zbudila
se po obrazu ne boš umila,
da šminka na ustnicah ti bo ostala,
saj veš da sem te preteklo noč
zadnjič poljubil jaz
in nikoli več srce moje
te ne bo ljubilo.
|
Beri dalje...
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Če bil bi čarovnik
začaral bi ta težek svet
v prečudovito deželo
v kateri ljudje radi bi se imeli
in želje ter dobrine
skupaj delili.
Nisem čarovnik,
a če nekoč postal bi čarovnik
začaral bi ta svet,
da mir na svetu bi prevladal
in meč iz človeških rok
izgubil bi svojo ubijalsko moč.
Namesto meča
se ljudje za roke bi prijeli
in se radi imeli,
a na svetu vladal bi
mir, mir in še enkrat večni mir.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Ne znam
povedati v tem trenutku,
kaj si želim,
a v meni nekaj
želi, da se skupaj
kakor prava prijatelja
pogovoriva
le jaz in ti.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Padam na obličje
jutranje rose,
ki zavila in objela
je prvi jutranji utrinek
in iz hiš privabila prvi
vonj sveže kave.
Padam na obličje
sonca,
ki žarke na moj
obraz, ki še
zaspano deluje
in obvezno prvo kavo
potrebuje.
Padam na obličje
nepoznanega sveta
in novega dneva,
ki se je rodilo,
da poštenim ljudem
bi se zahvalilo
za prvo jutranjo besedo.
|
|
Od Dragan.Ignjic
|
Ko ura bo odbila polnoč
vem,
da poslala mi boš sms
v katerem napisala boš,
da vabiš me na ples.
Ta sms pričakujem že dolgo,
a vem da v njem
ne bo pisalo,
da vabiš me na ples
temveč da je konec
in žalosten sloves.
Daj,
moja edina ljubezen
pošlji mi sms
pa naj v njemu piše,
da je prišel čas
za sloves,
le pošlji sms.
|
|
Od laval
|
Dan, kakeršnega si ne želim,
takšnega z veseljem prespim.
Raždražljiv, ne gre mi nič od rok,
brez energije, izgubljen tavam naokrog.
Utrujen od dela, od skrbi,
delati, nič se samo ne neradi.
Selitev veliko vzela je moči,
potrebujem počitek, dopust sledi.
Dobro se je odklopiti,
vrček ali dva izpiti.
Ne zagovarjam alkohola,
včasih naj popusti zavora.
Debil največji sem na svetu,
znanci me samo izkoriščajo.
Uslugo vedno vsakemu storim,
zase pa ne poskrbim.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Sedim, razmišljam, skušam razumeti,
vrat do sreče ne zmorem si odpreti.
Ogromno napak se v letih je nabralo,
kot balast na drugi strani je ostalo.
Desetletja tam sem jih odlagal,
misleč, s temi vrati si ne bom pomagal.
Sploh jih ne potrebujem,
sam svojo srečo kujem.
Pred njimi sam stojim,
v majhno luknjico strmim.
Skoznjo svetlobe žarek sveti,
žarek upanja se mi posveti.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Ko bi vedel takrat, kar vem danes,
bil bi Lan in ne bi bil Janez.
Več bi jedel, ne hrane zavračal,
sorodnikom ne bi težil, več časa jim posvečal.
Bil bolj bi toleranten, bolj poslušljiv,
večkrat v jezik se ugriznil, ne tako razdražljiv.
Ne tako nesramen, do ljudi okoli sebe,
prijateljev ne bi izgubljal, še posebaj tebe.
Nasvete upošteval, več pogovarjal,
resnico večkrat govoril, ne samo izgovarjal.
Saj nisem veliko lagal, le resnico prikrajal,
da svoje komplekse, pred teboj bi skril.
|
|
| << Prva < Prejšnja 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 362 - 380 od 10531 |
|