Ropotajoč kombi je opozarjal nase,
ko nas je peljal po neskončni ravnini in
je tema objemala
najini telesi.

Vsa pregreta od piranskega sonca
sva se naslanjala
drug na drugega.

Nemo zrem skozi okno.
Žaluzije so priprte.

Gledam temno nebo brez zvezd in
odsev lune na morski gladini.

Poljubljam ti popek in
božam lase. 

Svilena mehkoba oblakov
kot tančica ovila je sonce v skrivnost,
ob vznožju sneženih očakov,
krasila vsak konec je sivkasta kost -
spomin na muke junakov,
njih žrtvovanje za našo prostost.

Vprašanje vseh siromakov,
ki dar njih je bil jim vzet,
vprašanje vseh poštenjakov,
njih želja za bolj svetel svet,
odbija od vrhov se sneženih očakov,
glàsno vpije v svet:

Kdaj k soncu bo most?

Zbujen iz zimskega spanja,
hiberniral sem kot rjavi medved.
Potlačil sem nenaslovljeno in namenjeno,
ter jih skril na sredino sveta.
Za zmeraj?
Do jutri?

Odkrila si mi dušo.
Vse si razmetala po tleh
in pustila nered.
Košček po košček pobiram čustva
in zlagam sestavljanko.

Človek sestavljen iz samih verig,
drsi nad planetom jeklenih ljudi.
Zvezda na mestu srca ga prebada,
sonce strmi iz njegovih oči.

V zanke naročja zapleta ozvezdja,
okoli planeta je noč, ki molči.
Pod njim so verige jeklenega cvetja,
nad njim le auora in slutnja čeri.

Obale razpenja val mrzle svetlobe,
nad steklom iz sanj tiho veter šumi.
Razpoke so žive, ko vanj zro podobe,
med njimi odseva. In je. In ga ni.

Smešni ljudje se ne smejijo,
v otožnosti se šale rodijo.
Humor ustvarjajo da preživijo,
ko lastne napake bolijo.

Šaljivci v življenju imajo vse urejeno,
dobrovoljci, ki izkoristijo ponujeno.
Razmišljajo trezno in premeteno,
njihovo dojemanje sveta ni zapleteno.

Rad bi pesnil,
besed ne poznam.
Rad bi slikal,
talenta nimam.

Rad bi bil pameten,
se ozkost ne da.
Rad bi bil lep,
se narava igra.

Kot mačka se giblješ,
prefinjeno, neslišno, pa vendar opazno...
Kot mačka, čakaš na priložnost,da
mi zasadiš kremplje v poten hrbet...
Kot mačka si spretna, četudi včasih na videz izgubljena, vedno pristaneš na nogah...
Kot mačka z vzdignjenim repom greš vstran, a prideš nazaj, ker veš kdo te najbolje nahrani...
Nič; "Muca Maca"...
Vzel si te bom kot mačko, in ugriznil v tvoj odišavljen vrat ...
Zlomil ti bom osem src, pesjanar nisem, zadnje bom pustil...

Škoda mladenka, taka zguba,
ne vidiš dalje od svojega nosu.
Izgubljen čas, toliko truda,
razočaranje težko opišem.

Življenje vidiš dvodimenzionalno,
odraz razumevanja prostora.
Z leti boš končno dozorela,
tedaj, zavist te pošteno razžira.

Tvoja ignoranca me duši,
vem, ne verjameš tem besedam.
Moje pisanje resnico govori,
oprosti, pred teboj v tla gledam.

Saj ti nisi
slepec,
ki skozi dan
drvi.
Iskalec si!

Notránji boj
te zaznamuje,
napetost navdihuje,
tvoje
ovinkaste poti.

Mistika vsakdana,
sol zareže v rano.
Gledam te,
ko tečeš mimo.
Vsi vedo -
v meni molk
molči.

Toliko izgubljenih kalorij,
poglobljeno razmišljam o tebi.
Pošteno me že desnica boli,
rokomet ranjeno srce krepi.

Agresija razbija depresijo ,
mali moj veselo bruha.
Življenja drevo, nabija Oreharico,
romanca in nežnost le potuha.

Odgovora ni najti,
izgubljen na poti v raj.
Iskalec prekleti,
čaka usodni maj.

Upanje umrlo,
sledi treznitev.
V svet okno zaprto,
priprta vrata, vrnitev?

Tu odgovorov ni najti, kako naprej,
je potovanje smoterno nadeljevati, ali?
Sam izbral si to pot, oaza glej,
resnica ali privid, v to smer so kazali?

Zbor modrih sede, sredi srede,
konec tedna se bliža, slaba letina riža.
Brez reda seveda, nastane zmeda,
za dobro voljo, navoljo vesela viža.

Stoletne vode,
uničujejo stvari.
V oči bode,
nemoč ljudi.

Strah me je vode,
bojim se njene moči.
Tihi mirni potoček,
z dežjem pobesni.

Ženska ocena, nisem dober,
nisem primeren za partnerja.
Priznam, pričakovan odgovor,
gleda na širino, ki jo ima.

Preseneča ozkost deklet,
z akademskimi nazivi.
Razočarajoči odrasli svet,
z najstniškimi možgani.

Gluha,
ne sliši.
Slepa.
ne vidi.

Skovanka,
za opis.
Sluha,
za zavih.

Brez presežka,
brez dosežka.
Ujetnik zablod,
brez nasmeška.

Pretepanje časa,
se na obrazu pozna.
Teža spomina,
čelo brazda.

Brezveznost obstoja,
razpad vrednot.
Vrednost opoja,
v pozabi krasot.

V resnici je bistvo,
v bistvu pa sreča.
Sreča je bogatstvo,
bogatstvo polna vreča.