Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od laval
|
Ustrašila si se obveznosti,
resne zveze nisi želela.
Jaz pa tvojih nesramnosti,
za avanture si živela.
Škoda za izgubljene trenutke,
zdaj starejša sva oba.
Žal ti je za te občutke,
časa zavrteti se nazaj ne da.
|
|
Od laval
|
Parkerjevo pisalo,
veselja je dalo.
Majhno darilo,
čudovito posvetilo.
Hvala gospod Parker,
za to majhno napravo.
Nanešeno na papir,
ključ do srca, je postalo.
|
|
Od LORELLIA
|
Kot pretkana senca
spet groziš
z očmi divjine
in z obljubo vetra.
Ne veš,
da nimam več slik
niti oblik
niti porazov
ki bi jih pletla v nebo.
Ne veš,
da nimam večera
niti mrtvega jutra
niti nočnih vrtenj.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Vaše šale,
všeč so mi.
nesreče male,
provokacija, se zdi.
Da ne zabredem, v težave,
distanca priporočena.
Besede sočne, vedno prave,
razmerja v glavi zapletena.
|
|
Od laval
|
Danes je danes,
zelo je lepo.
Ali bo jutri,
sploh še tako?
Pridi, poglej,
v zraku tišina.
Ostani, se nasmej,
popolna svežina.
Ni vprašala za ime,
jaz pa tudi ne nje.
Simpatična, ni kaj,
ne glede na položaj.
|
|
Od laval
|
Ne obračaj se,
ne glej nazaj,
ne hodi po robu,
prišel bo tvoj maj.
Ne bi lagal,
prikrojil bi resnico.
Ne bi jemal,
iskal bi pravico.
Jezik predolg,
mačje maščevanje.
Plačal bom dolg,
ne moje stanovanje.
|
Beri dalje...
|
|
Od sokol volk
|
Zakaj se ljudje bojujemo?
Zakaj to moramo?
Gotovo bi bil svet
lepši, če bi bil objet
v mir in spokoj.
Ljudje bi radi hodili po svetu,
mladi pa živeli v večnem miru.
Mar še ni bilo dovolj žrtev?
Pok in že leži mrtev vojak.
Tisoče in tisoče mrtvih.
Mar še ni dosti?
Kaj življenje ljudi obeh vojn ni dosti?
Mar moramo vprašati njih,
ki so dali svoj zadnji dih
za večni mir?
|
Beri dalje...
|
|
Od LORELLIA
|
Skozi mesečino bom pila
in izpila
kapljo orosene poti
ki je ostala
ko sem postala
vzneseno daleč.
Pila bom za dni
skrite pred poljubi
ko si na izgubi
če podležeš beganju oči
in besedam o obljubi.
Naj ostane
stotinka skozi katero
se vrtinčijo stoletja
naj ostane
beseda vzročno bleda
in posledično sprejeta.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Timing slab,
zdaj je konec.
Me grabi zavist,
se obnašam kot norec.
Po toči zvoniti,
seveda, prepozno!
Gnev izliti in
zapisati, jasno!
Povprečje, povprečja,
jeza vse večja.
Sebe krivim,
nič ne storim.
Jezik hranim,
življenja stradam.
Srce mirim,
verze izvabljem.
|
|
Od laval
|
Šefica bo huda,
če jo kaj pič.
Toliko truda,
za prazen nič.
Ura je ena,
delo ne gre.
Ena še izgubljena,
boljše da ne.
Pohiteti je treba,
da se naredi.
Kar je potrebno,
da se postori.
|
|
Od laval
|
Vam gospa Klara,
z veseljem bi pomagal.
Okoliščine so take,
kaj bi razlagal?
Zelo mi je žal,
zavrnil sem prošnjo.
Bolje za vse, je tako,
lahko bi se slabo izšlo.
|
|
Od laval
|
Ne posipajte soli na rane,
pri miru me pustite.
Lahko se pogovorimo,
o njej ne govorite.
Mesece se vleče,
moja slaba volja.
Vest me peče,
sem nesramen do okolja.
Ljudje pa trpijo,
moje sreče si želijo.
Jaz sem nesramen
in jih prizadanem.
Ne mi pomagati,
ob strani stati.
Ti problemi,
so v moji glavi.
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Močno premočni živí dvom v človeštvu
postal je slepa vsakdanjost sveta,
malokdo išče sebe v srcu,
ki je naveza za pot do neba.
Edino mi srce v čutila prenaša
vsako zavedanje svojih meja,
v njemu prebiva pridobljena ljubezen,
če jo ne ustvarjaš, prepoln boš gorja.
Uglašujem v sebi vse strune življenja,
da bi za vselej svoj obstoj doumel,
vrojen sem v lastno disharmonijo,
nočem več biti zaslépljen in len.
|
Beri dalje...
|
|
Od LORELLIA
|
Ostale so samo kosti,
brez mesa
znanilke časa in daljave.
Vse je utonilo v tebi,
v meni,
v času, ki molči
in nič ne da
le nekaj vzame.
Morda sva dva.
Morda je končno konec drame.
|
Beri dalje...
|
|
Od LORELLIA
|
Daleč si
in si privid,
kostanjev ples si vetru.
Vrtinec peska
in puščavska kri,
občutek si telesu.
Blizu si
in zgolj privid,
drhtenje na pečini.
Oddaljen krik,
bel blišč skrbi
navdih si bolečini.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Slišim ime,
lepše je.
Srečam te,
lažje gre.
Moja nemoč,
me ubija.
Rabim pomoč,
srce razbija.
Ne gre,
si nedotakljiva.
Sovražim sebe,
si nedosegljiva.
Obsedenost sili,
me k pisanju.
Bolje to,
Kot k pijančevanju.
|
|
Od laval
|
Se zaključi,
čas je že.
Odhod določi,
žal ne gre.
Avantura se končuje,
življenje kot je zdaj,
se zaključuje.
Gleda se naprej.
Drugje ne bo boljše,
najverjetneje slabše.
Če to delo zapustim,
boljšega gotovo ne dobim.
Tu zaradi ....,
težko živim.
Tako ne gre,
v prepad drvim.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Pojdi domov,
ne obračaj se,
ne vračaj se,
ne potrebujem te.
Lažem sebi,
lažem tebi,
lažem vsem,
potrebujem te.
|
|
Od ajda
|
Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 457 - 475 od 10531 |
|