Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od laval
|
Tri mlada dekleta,
mladosti najboljša leta.
Z nasmehi na obrazih,
ob cesti stoje.
Tri zale prekmurke,
lepota Soboškega cveta.
Palcev dvignjenih,
prevoz si žele.
Ne bodi no len,
sem ustavil.
Videl sem plen,
Kaj bi sploh pravil.
Prijetno se smejale.
Me gramo v Soboto,
za vožnjo uprašale.
Se lahko, s teboj bi peljale.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Palček iz porcelana,
na vrtu stoji.
Zjutraj bo slana,
rože pokri.
Naj ubožca vzamem,
odnesem v klet.
Ali zunaj pustim,
da objame ga led.
Zob časa ga je načel.
Ta palček je star.
Ded ga je kupil,
za velik denar.
Od kar pomnim,
palček je tu.
Zdaj me mori,
da zunaj stoji.
|
Beri dalje...
|
|
Od pumica5
|
Ne vem kdo si in ne komu kaj si.
Kakor meglica v tihem večeru si,
ki z jutrom zbledi,
a zvečer spet znova se rodi.
Res ne vem kdo si,
niti čemu v mislih si mi.
Ne vem kakšen je tvoj svet,
ne vem niti kakšen je tvojih kril let,
ne vem natančno tvojih oči pogled,
ne vem sploh kakšna je tvojega koraka sled.
|
Beri dalje...
|
|
Od bepohnka
|
Duša brez kril nežno objema izgubljeno v meglico ovito čustvo
...
brezumno kliče ime že tolikokrat v tišini izgovorjeno.
Dotika.
Ne drži.
Čuti.
A ne občuti strahu pred grobo realnostjo.
Krik,
ki obstane v neskončnem prostoru, in kot dim izpuhti.
Izgine,
kot da ga ni nikoli bilo, a se še vedno čuti
senca,
bolečina,
mraz.
Ne vidi.
|
Beri dalje...
|
|
Od Klavdija KIA Zbičajnik
|
Obrobne steze so popeskane.
Dolgčas jih poglablja
v grobozrnate misli,
ki spolzijo kot nebistvene.
Glavna steza je travnata.
Vedrina kar bosa pritaplja.
Finozrnati polžji okruški,
strastni poljubi podplatom,
so za vedno tvoji.
|
|
Od Klavdija KIA Zbičajnik
|
Razvezana culica.
Polna sva sladkih drobtin.
Reka se je pomešala s prodom.
Nebo je iztreslo v naročje
zadnje sončne žarke.
Prsti so pobirali
drobno zmlete spomine,
tkane iz balzam besed.
Pogled jih je povezal nazaj.
S svileno pentljo razuma.
|
|
Od laval
|
Ime globoke rane reže,
brazda do srca seže,
vrv okoli vratu veže,
boli dotik bodeče neže.
Čudoviti nežni cvet,
besedno zlomi moški svet.
Dekle je še mlado,
ne ve, kaj bi rado.
|
|
Od felicko
|
Želel bi zatreti svoje želje,
pozabiti na vse,
obhoditi življenje,
zaspati...
Odšel bi nekam
kjer je sreča,
brez teme.
A se bojim!
|
|
Od Mojchy.M
|
Izvedela sem,
da oditi bom morala domov.
V strahu in žalosti
poslovila sem se od vseh.
Tega kriva je samo nova gripa,
zaradi nje človeštvo samo še ripa.
Ni mi všeč, kar se dogaja,
a to je smola in izdaja.
Razširila se je na šolo,
kot zapela bi svoj solo.
Odhajamo zdaj domov,
nič kaj veseli prav.
Če bomo upoštevali pravila,
ki postavili so jih ministri,
se prav kmalu lahko zgodi,
da bomo veseli prav vsi,
ko te gripe več ne bo,
človeštvo v miru živelo bo.
|
|
Od Mojchy.M
|
Moje srce je tvoje,
predala sem se ti,
zdaj pa te tu ni,
brez tebe mi na jok gre.
Rada s tabo bi lepe trenutke imela,
s tabo lepe pesmi bi pela,
ob tebi vse bi imela,
če le ob tebi bi bila.
Obljubila sem si,
da te bom čakala,
čeprav bom vse dni jokala,
zmešana ko budala.
|
|
Od Mojchy.M
|
V jeseni listje pada,
listje raznobarvnih barv.
Med listjem pa išče ljubezen
ena mlada deklica.
Deklica razigrana,
mlada in igriva,
obdajajo jo trenutki žalostni,
saj ve,
da nobeden jo uslišal ne bo.
V gozdu sedi,
sledi listju,
ki pada z dreves,
in zamišlja si,
kaj, če eden bil bi ji zvest.
Ko pa listje odpade,
v zimo se spusti,
na oči ji snežinka pade,
takrat vse si zaželi.
|
|
Od Mojchy.M
|
Ne dotikaj se me,
nisem več otrok,
braniti se znam,
tudi tebe lahko izigram
Razjezil si me,
pusti me na miru,
ne zafrkavaj me,
besna bom.
Besna sem,
z vso silo bi razbila vse,
a vendar ne,
življenje gre naprej.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojchy.M
|
Le zakaj trpim še jaz,
ko vidim tebe svaki dan?
Le zakaj pustila sem te,
če vedela sem,
da trpela bom?
Kako lahko si dovolil,
da te ne vidim več,
kako si si lahko
našel drugo?
Zakaj mi ne pustiš v
tvojo bližino,
rada bi ti nekaj povedala,
pa ne upam več.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojchy.M
|
Malo časa mi daj,
a nasmej me vsaj,
ko žalostna bom,
da spomin nanj bo zbledel.
Prvi dan si z mano bil,
z mano si vse dni.
Smejala sva se,
v tvoj nasmeh in smeh zaljubila sem se.
Prosim te le,
upanja mi le ne dajaj,
ker še sama ne vem,
ali ga prebolela bom.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojchy.M
|
Iz dneva v dan jočem.
Tebi za to ni mar.
V prvih mesecih bil si mi vse.
V sredini 9 mesecev ljubila sem te nadvse.
Zdaj podira se vse.
In po čigavi krivdi?
Rečeno je, da po moji.
A jaz mislim, da po tvoji.
Zdaj želim si,
da spoznala te ne bi nikoli.
Čeprav ljubezen lepa je bila,
zdaj srdita je kot strela.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojchy.M
|
Danes je torkov april,
mi bomo muzko na glas nabil.
Malo bomo vam sitni,
a nič zato,
eno pesem vam bomo zapeli.
Šola nam odpade,
naj že enkrat propade.
V Ljubljani obtičali smo ujeti,
zdaj v Celje smo po dolgem času se odpeljali.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojchy.M
|
Vsak dan v šolo pridemo,
včasih malo zamudimo,
a takoj neopravičeno uro dobimo.
Dovolj nam je šole,
dajte nam mir.
Radi odšli bi v svet,
kakšno minuto naše mladosti ujet.
Učitelji nas mučijo,
mi pa šolske klopi uporabljamo
za uboge ocene,
tudi če so dobre ali slabe;
v redovalnico so zapisane.
|
Beri dalje...
|
|
Od Mojchy.M
|
Ob dnevih žalosti jočem,
in se sprašujem,
zakaj trpim?
Zakaj ravno jaz,
ko prestala sem toliko hudega?
Zakaj mi ni usojena sreča?
Zakaj jaz?
Ponoči spati ne morem,
ko cele dneve nesrečo mojo objokujem.
Ko vsaj eden bi me lahko razumel.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Včeraj rime same so letele,
verzi sami se brez truda pletli.
Kitice se same spisale,
v pesmi nove so nastale.
Danes vse na silo,
preveč se je trudilo.
Danes ni moj dan,
rahlo sem bolan.
Bo pa jutri bolje,
rime bodo se vrnile.
Ideje in ispiracijo vlile,
nove pesmi se rodile.
|
|
| << Prva < Prejšnja 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 495 - 513 od 10531 |
|