Budilka brni sedmo zjutraj,
moja glava počiva na tvoji blazini.
Sónce vdira skósi špranje rolét,
moje teló se zavija v tvoje sviléne rjuhe.
Vrabci se nemarno derejo pred blókom,
moja ródna vas je v drugi državi.

Na tléh so tvoje dlake, ker si si brila noge v póstelji.
Po parkétu je rdéča sléd do kopalnice.

Zaklénjen v stanovanju na Rue Gaillon
kuham kavo in čakam mojo malo parižanko, ki je šla po tampóne.

Slika Matissa,
prvinski ples.
Zavidam jazu
bivajoči sij.

Tudi jaz bi bila,
prosta idej.
Objela življenje
v barve život.

preden so se skotile žolte zvezde
razvlečene čez osamelce
lijočega horizonta

spotegnjena drevesa
in hiše
barvno slepe

je tema povrgla
še zadnjo pest trepetavega molka

ter mene

Tudi Zemlja
na kateri živimo vsi
v poletni vročini
po dežju in vlagi hrepeni.

Človeška srca
pa po marsikateri
stvari hrepenijo
iz jutra v jutro
in iz dneva v dan.

Tudi po ljubezni
srce vsako hrepeni
in pesnik po
idejah novih,
da pesem napisal bi.

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So galebi letali
čez širno morje in
mi spomin prebudili,
da na kraju,
kjer sedaj stojim
nekoč dve duši
zaljubljeni sta stali.

Srce moje nemirno
je eksplodiralo,
ko si mi priznala,
da drugega si ljubila
in mene v preteklost zavila.

Srce nemirno je eksplodiralo,
ko je spoznalo,
da zate bil sem le številka
in da si me v trenutku odslovila
in njemu ustnice svoje poklonila.

Srce je počilo
v eksploziji,
ko si mi povedala,
da ljubiš me ne in da
drugega si spoznala
in ga pred mojimi očmi
v svoje stanovanje pripeljala.

Ne morem
več s teboj naprej,
saj v ljubezni najini
le prevare so bile tiste
s katerimi
ljubezen si mi vračala.

Pojdi naprej
po svetu tem
in ne oziraj se nazaj
ker spoznal sem,
da za vedno sem te
izgubil.
drugi naj te ljubi.

Kar drugi
naj te ljubi
in drugi naj se
v jutro novo
s teboj prebuja.

Jaz sem črni kralj,
ki z ženskimi srce se igra
in prave ljubezni
sploh ne poznm.

Tudi ti bela dama
si se v moje mreže,
mreže črnega kralja ujela
in spoznala,
da ljubiti ne znam.

Sem črni kralj,
ki ženska srca lovi
in jih vedno zlomim,
a potem odidem svojo pot.

Ljuba moja!
Znova napisal bi ti pesem
V njej te ljubil
s pogledi
s poljubi
z rokami
s seboj.

Samo zato
napisal bi ti pesem.

Čas počasi čez prste
mi polzi od kar ob meni,
edina moja več nisi.

Čas čez prste mi polzi,
ko mi jutro
se v večer previsi.

Ostal sem sam,
a ti z njim nisi srečna
in še vedno te čakam,
a vrniti se ne želiš.

In čakal te bom še naprej
in čas čez prste mi bo tekel
a še vedno sanjal te bom.

Trenutek, ki traja v nedogled...
Objem tvoj, ki čutim ga za hip,
utrip srca, ki trepeče v noči,
tvoja želja, ki se plazi vame.
Realnost v dotiku sanj;
čutiti, živeti, umreti...

Kdo nas tukaj, zdaj želi objeti?
Mogoče le svoje srce odpreti,
ali ponovno zaživeti?

Zdaj je tu in tudi tam.
Ni več sam.
Z goljufivimi obrazi je obdan.
Se mar res ne počuti kot da je sam?
Sam, samoten, samcat.

Temno je in hladno, zasenčeni so njihovi obrazi.

Veš, vsak je enkrat tam
in vsak je enkrat sam.

Kozarček, za šalo,
steklenico, za res.
Resnica prijatelji,
gleda počes.

Bebca opazuje,
na poti ga zmelje.
Kljukcu posmehuje,
do dna ne pripelje.

Neimenovani,
z njo se ljubi.
Ljubosumni,
je med nami.

Poglejte, povejte,
kaj se dogaja?
Pesnikovi domišliji,
ni konca, ne kraja.

Presvetla boginja,
školjke toaletne.
V templju sranja,
dovoliš razodetje.

Vse se trese,
na višini glava boli.
Seksi stevardese,
otrdelost tišči.

Popotnik opazuje,
rdečelaso gospodično.
Osamljen potuje,
zibanje mično.

Prisilni nasmeh,
ponudi pijačo.
V modrih očeh,
izgubi nit rdečo.

Nezaslišano,
neodgovorno,
nepremišljeno,
prenaporno?

Vprašanje neodgovorjeno,
ostaja ujeto v času.
Obnašanje nespremenjeno,
človek na slabem glasu.

Otročje,
nezrelo,
sozvočje,
odzvonelo.

Tema... misli in smrtna tišina.
Vsak odpre svoja vrata,
vrata v svoj svet.

Črno, rdeče ali rumeno,
v teh mislih je vse zaželeno.
Stopam počasi in tiho, kakor pada rosnata kaplja na zemljo.

Včasih so misli lepe,
takrat se zasliši utrip,

top top, top top, top top,
počasi, umirjeno in spokojno bitje.

Volkovi so siti,
kozlička ni več.
Miti razbiti,
legend pa preveč.

Podrti gradovi,
kamenje je ostalo.
Izpuhteli oblaki,
bo sonce posijalo?