Razdri me, odpri me, naj mi duša poleti. Nato pusti me, naj se življenje novo naredi. Naj postane človek? Ne!!! Ker bežal bi, jaz sem le.

Mnogo laži, mnogo skrivnosti, trpljenja in solz prelitih o tebi. Izdajalske duše, nešteto ran, bolečin, ki mi jih zadaja vran.

V polmraku me prsti najinih rok
spominjajo na dlakave nožice pajka,
ki se premikajo v opreznem hodu
preko mreže iz rjuh in prepletenih las,
se zaustavljajo v bližini plena,
ter ga ovijajo s svilenimi nitkami.

Si kot vetrič pomladni, ki krošnje zbudi,
kot plahutanje metulja, ki v dan se rodi,
potok žuboreč, ki nežno pesem poje,
si ptice let, ki išče jate svoje....

Rekel je, ne moreš ga izgubiti,
brezskrbno se ovij okoli korenin,
iz objema ne more ti uiti,
on ne bo ti puščal bolečin.

Pa vzemi kot da pesem ta
ni pisana za tebe.
Če stih,ki topel je, v srce zazebe
mu bom ukrojil peruti.

dih severa v led začara sončni odsev
potoka
njegov šum gladino boža kot odmev
kot roka

Satenast večer. Skoraj že noč.
Tu si, ob meni. Na prsih sloneča.
Bitje dveh src in poljub vroč,
vate zaljubljen, mehko sanjajoč.
Misli, ki v meni spi je ime Sreča.

Kaj če se izlijem
neslišno solzava
na vesoljni nič
in odišavim te vrste
z vonjem pogumne pozabe
pogubnega poguma?

Nasmehnem se...

Vem da mirno spiš
daleč stran od mene ležiš
zaspal si s telefonom na prsih.

In grem. Odhajam, kot si hotel.
Grem. Ne bo me nazaj. Prepozno je.
Sedaj in za vekomaj. Adijo dragi.
Tvoje oči zadnjič gledam.
Tvoje ustnice zadnjič poljubljam.
Zadnjič.

Jutranjo roso sem nabiral
s prelepih travniških cvetlic
namesto solz jih bom darival,
da čul bi njen'ga bitja klic.

Tihe sence šepetajo ..
Ne slišim jih .. ne vidim ..
Kaj mi govorite? Pred čim me svarite?
Povejte ljube sence. Prosim prikažite se.
Povejte.

Sanjala sem bele poljane
sneg naletaval je na nas
vse še zaspane
in šla sem v službo peš?!

Sva prepojena z impulzi.
In jadrava v sčiščeno noč,
in drevored pulzirajočih luči,
v njih sipajoče fotone ...

Vse besede z ustnic sem ti spila
zmeraj iste misli sva delila
poslušala z zanosom sem tvoj božajoči glas
dokler tišina naju ni zlomila.

Moja so polja, njive zorane,
moje so steza, travnik in gozd,
tvoje so misli meni poslane,
tvoj sem, ostajam, komaj le gost.