tam nad črto lebdi
polna in mehka
korake dodaja
na prečno pot

strm breg je naredil bog
na oni strani grudaste rjavine
osamil ga je, da bi mu dal smisel
ga naredil
svojega
božjega
ponižnega

tam na sredi polja sedi.
na hrapavi zemlji
puščajo roke žuljave sledi.
kje se začel je čas,
ki ujel je nje poti?

za katero pomlad
vendar
so padli kristali
na rumena tla

dovolj je noči
dovolj za iskanja
dovolj za prazno strmenje v temi.

dovolj je noči
za stok izpod ugasle pečine
za krik rojen iz krvi.

komu
sem dolžna
polagati besede
na pladnju
iz črnega lesa izklesanem?

šla bova.
čisto preprosto je.
preko.

šepetali bodo
in kazali v senco
zarisan čuden portret.

Zasebni dosje in
Boj za obstanek,
Glasba skozi čas.

Stal sem tam,
kjer se je svet začel.
Kakor temna pika
na svetli strani lista,
da preženem dolgčas.

Čakam nate,
ki si
      izvir mojega življenja,
ki odhaja
      proti
          senci jutra.

Ima svoje ime, svoje obličje!
Sam hudič je poklical svoje biriče
v travmi noči spoznanja laži dejanja,
ki se ponavlja.
.....peto poglavje
na skali osiveli spisani,

Srčno
zavzeto skritost
v nepredušno brezšumje prekriva...

Kam, v bedenje, le kam,
s togo zastrtimi upi,
zdaj, kot blažena
naglica nekogaršnje čistosti
plameni.

Polili smo se s črnilom,
razmazali ga,
v vsak kotiček svoje bele biti,
naivno, vdano, nemočno.

Zdaj trohnim pod črno nesnago,
porozna je duša
preveč strupa popila.

Ko ne mogla bi uzreti
tvojih oči,
bi sonce ne moglo vzhajati
in čebelji let bi bil neslišen.

Strmim v praznino,
ki jo pušča ta sobica.
Čutim tišino,
ki me obdaja
medtem ko one pojejo.

Medlost v mojih očeh.
Si ti moj vzrok?
Najina ljubezen se sprahaja
vsaka zase,
ko skupaj spet pade.

V odprtosti čustev
grešim male,
a zame neodpustljive grehe.