Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od matejkrevs
|
Kar si zapisal globoko
v snežno knjigo, že kopni.
Že neopazno izginja.
Tudi tvoja roka, ožgana od snega,
se krči v otroško,
kot se ti veliki dnevni sen
razkraja v male nočne pošasti.
|
|
Od matejkrevs
|
I.
Sonce je luč zasliševalca,
velikega diktatorja, ki mu zaradi svetlobe
ne vidimo obraza.
Nekateri mu pravijo Bog. Mi ne.
Za nas je kot vsi despoti te zemlje:
ubog in nesrečen.
II.
Dal nam je besede,
da se z njimi mučimo in trpimo.
Toda kmalu smo v njih odkrili igro
in petje; začeli smo se spakovati
in blebetati v neskončnost.
Da, začeli smo celo zidati iz njih
nekekšen stolp, ki naj bi segal do neba.
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.
V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.
Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.
Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Nobenega kristala, nobenega bisera več
ne rodijo moje oči. Ognjeni jok
je izsušil temno dušo
in zdaj je postala puščava
na katero se moram privaditi.
Dolge so bile noči, ko sem zaman
iskal zavetja pod golim nebom
in sključen sledil vetru v pustinjo,
da bi odkril nevidno oazo.
Jezik je presahnil blizu izvira
in usta so ostala žejna resnice.
Zdaj pišem s krvjo to knjigo iz peska,
zato, ker me je porezalo steklo
mojega molka.
|
|
Od matejkrevs
|
Steklene stene gradiva okoli sebe,
ki jih ne razbije noben kamen,
a že najtišji šum iz mojega
ali tvojega srca.
Povezuje naju le ozka reža,
skozi katero poteka najin pogovor,
od strahu skrčen na besedi: Da in NE.
Kako naj kdo spregovori tako veliko besedo
kot je Ljubezen, skozi to tesno lino?
Da še naprej ostajava tiho,
to je še najboljše, kar lahko storiva.
A kadar bova znala drug drugemu brati
iz ustnic, se bodo stene zdrobile
od neslišnih vibracij.
|
|
Od matejkrevs
|
Rešen iz tvoje smrtonosne mreže
spet lahko letam kot čebela
s cveta na cvet.
Pridno bom nabiral med svobode
in ga hranil za hude čase,
ko me vklene zima.
Da me ne bi nikoli več doletelo
to strašno suženjstvo.
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Na zaprašenih podstrešjih ležijo pravkar
dokončane slike. Vse stene so zapolnjene,
vsak kotiček je zaseden; ljudje ne vedo več
kam z vsemi temi novostmi. Svet je
prenasičen. Umetniki se selijo na Mars.
In nihče ni nad ničemer več navdušen. Bliža
se zadnji stadij, ko bo vsem od preobilja
razneslo trebuhe ali se ustavilo srce od
prevelikega odmerka. Že gorijo
knjižnice, ognjeni zublji požirajo številne
galerije in muzeje, da bi vse doletela
strašna izguba in bi se zopet znalo ceniti
tisto malo, kar bo ostalo.
Ah, ubogi bralec! Na tebi je to strašno
breme, da prenašaš na tone strani,
ki so brez kakršnekoli teže.
|
|
Od matejkrevs
|
... prišli bodo drugi strašni delavci;
začeli bodo na obzorjih, kjer se je on zrušil!
A: Rimbaud, Pismo vidca
Kar ni uspelo mojstrom,
bodo dosegli vajenci.
S svojo nevednostjo,
s svojim nevarnim pogumom
bodo stopili korak dlje
in spremenili red sveta.
Pesem, napisana z vajenčevo roko,
izreka besede mojstra,
kakor jih on ne upa in ne zmore več.
|
|
Od matejkrevs
|
Slovar ljubezni je najino najljubše čtivo.
V njem so zapisane skrivnostne besede,
ki si jih šepetava z očmi.
V njem je najin molk.
Nihče, razen naju, ga ne more brati.
Nihče, razen naju, ga ne more videti.
To knjigo lahko odpre
le tvoj pogled.
|
|
Od matejkrevs
|
I.
Biti nezmotljivi lokostrelec Biti.
II.
Iz neskončne razdalje prestreliti jabolko resnice
na lastni glavi.
III.
In če jabolko pade in če preživiš,
potem sta tvoj pogum in tvoja iskrenost v ravnovesju
z večnostjo.
|
|
Od matejkrevs
|
NEPOMOGLJIVO, brez obraza
ostaja zapisano,
govorjeno kopni
z vsako besedo.
Koliko rož,
pod gomilami snega,
čaka tvoj molk,
da imenuje tiste, ki spijo
nikogaršnji sen?
|
|
Od matejkrevs
|
Obupan, v samoti neizmerni
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.
V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.
Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje,
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Sonca sij, mrtvaškobled.
Veter smuka velo listje.
Na porumeneli svet
zgrinjajo se senčne lise.
Pust in temen gozd se zdi,
v krošnjah ždijo črne ptice.
Zvon žalobno se glasi
iz oddaljene vasice.
V ribnik kamen zdrsne tih;
mir skali se v globini.
Na zasanjani gladini
zamiglja zlovešč privid.
|
|
Od matejkrevs
|
Gozdovi že rumeni so od časa,
kot star, oguljen ljubezenski roman.
Jesen za listom list iz rok odnaša;
ko pade sneg bo bela slednja stran.
|
|
Od matejkrevs
|
Za modrimi vrati obzorja ugasne luč.
Zlovešče zaškrta stara ključavnica;
v deželo vstopi noč.
Mesec in zvezde.
V ribniku se mrzlo bleščijo;
trepetejo srebrne ribe in zlati srp
žanje črne oblake.
Včasih zaveje veter čez temačne hribe.
Pust in hladen je čas
do svita.
|
|
Od matejkrevs
|
V knjižnici dvoje avtorjev,
ki se v življenju nikoli nista marala,
zdaj živita, (vsak v svoji knjigi),
tesno skupaj - s hrbtom ob hrbtu,
ker se oba pišete na S.
In ti, ki tega nisi želel vedeti.
|
|
Od matejkrevs
|
Na tem listu leži kamen,
da ga ne odpihne veter.
Kamen,
ki mi je dolgo stiskal srce.
Teža neuslišane ljubezni
in samote; pričela me je slabiti,
kot angina občutljivega otroka,
ki ob vsakem prepihu stakne prehlad.
Nekaj je bilo treba ukreniti.
Nujno sem moral k zdravniku.
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Sežigam tvoje ime.
Tvoje ime, ki se je budilo z jutranjimi ptiči
kot rosa na mojih ustnicah.
Danes me davi v grlu.
Sežigam tvoje roke.
Tvoje roke, polne topline,
nekoč tako majhne v mojih, skoraj otroške...
Dve hladni kači hlastata po meni,
dva modra plamena.
Sežigam tvoj glas.
Tvoj glas lastovice v letu,
kako mi je pel pod obokom neba.
Pod obokom neba zvoni mrliški zvon.
|
|
Od matejkrevs
|
Vse, kar zapišem, se čez noč izbriše. Nerazložljivo. List,
na katerem so še včeraj stale črke, leži danes pred ma-
no popolnoma prazen. Dolgo sem tuhtal kaj bi lahko bil
vzrok tem skrivnostnim izginotjem, dokler me ni preši-
nila strahotna misel, da bo namreč krivo Nevidno Črnilo.
Zares! In to tiste zahrbtne vrste, ki včasih izhlapi šele
čez več dni. Vsa ta leta sem (o, groza!) pisal z njim. To
vam lahko pojasni mojo dolgotrajno pisateljsko odso-
tnost, ta moj literarni molk.
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 628 - 646 od 10531 |
|