Spoznal sem v sebi plod moči,
ki vodi me v resničnost
v njej strah poželjnost in skrbi
spremenjene so v ničnost.
Saj vir mišljenja mojega
so želje vsakodnevne
one me obveščajo
kam misel naj mi krene.

  Dajte jim vina,
da v gnezdu zaspijo,
taticam poletja
naj kljuni molčijo.

Dajte jim vetra
kot Ikar očetu
soncu preblizu,
predaleč poetu.

Slikajo te barve,
duša je paleta,
v brezmejne črte
barvica opleta.

Nosijo te sence,
v vejah mesec zlati
in ko drugi spijo
ti ne moreš spati.

Naj naju vodi noč, radovedna,
v brezkončnem času sva le trenutek,
življenje tako prehitro mine,
zato izsanjajva neizsanjane sanje sedaj.

Prišel bo v belih snežinkah, kot zmeraj,
padal bo dolgo, dolgo v noč,
pobelil bo strehe naših domov,
preoblekel stare ograje iz šibja.

Ko  "jaz"
napihne
do neba se
in še čez....
takrat me
pahneš
v praznino...

List, majhen in rumen
je odpadel z veje,
odnaša ga topel veter
in ponese do velike reke.

To me zanima.
Poglabljanje, moj Seraf.
Nič drugega več.

O drugih ni dobro vse vedeti,
lahko postaneš ječar in ključar
njihovih nerešenih skrivnosti.
Prav nasprotno, o sebi je dobro
vse vedeti in vse razumeti,
lahko postaneš tkalec svojih sanj
in sanje tistemu, ki je tega vreden.

Če se poigram z mislijo
nenehnosti življenja,
mi v utrinkih mentalne slabosti
v malih možganih preskoči iskrica,
ki prižge žarnico
umetno ustvarjenih sanj.

Vstane ob šestih zjutraj,
se umije, se obleče,
zapusti stanovanje,
se pelje po cesti,
pride v službo,
popije kavo,
prelista dokumente,

Gledam te kako mi prilaziš...
te oči..divota, tamne a sijajne ko noč u augustu krcato zvjezdica. Skoro sam i zaboravio kako si ljepa.
Srce mi udara u grudima oče da iskoči napolje...
Prošo je pola sata od kako sam krenuo od kuče,
sav nestrpan, ko malo djete na božično jutro,

Ob obali je stala majhna koča kjer so stregli pijačo. Sedela sta pri eni od miz, noge pomakala v morje. Zaljubljena pripovedovala eden drugem o preteklem življenju, ko se še nista poznala, govorila resnico, ona bolj iskrena, kot on. Jokala sta na izmene, ona nato on, ona, on.. on. Obljubila sta si, da si bosta odslej vedno iskrena, nobenih belih in črnih laži.

Zbujen,
zadnji trenutek,
na školjki,
zadnji trenutek,
zajtrk,
zadnji trenutek,
v službi,
zadnji trenutek,
jutranja kava,
zadnji trenutek,
na sestanku,
zadnji trenutek,
malica,
zadnji trenutek,
tipkam,
zadnji trenutek,
požirek vode,
zadnji trenutek,
poročilo oddano,
zadnji trenutek,
na poti,
zadnji trenutek,
razmišljam,
zadnji trenutek,
doma,
zadnji trenutek,
večerja,
zadnji trenutek,
tih televizor,
zadnji trenutek,
umite podpajske,
zadnji trenutek,
zaspal,
zadnji trenutek.

Prevrelo vesolje
meče sence
na jutro

-Zapozneli refleksi-

Hodijo ljudje preko cest brez obrazov, 
meglen rdeč odsev, na licih vidim kruto ekstazo.
Glave sklonjene proti dnu v globino zemlje,
a ni miru.
Koraki počasni, negibne roke, 
solze kapljajo pred njihove noge.

Končalo se je jutro, končala noč.
Ni bilo ne svetlobe ne teme, pa sem stala  
 sredi ničesar in čakala, 
da prideš v bolestnem siju skozi moj um,...vsaj še enkrat.
Levo, desno ihtel je zvok, ki ni prihajal iz mojega grla, zvok,
ki je šinil iz ozadja moje namišljenosti.

Božanskost je v meni in v tebi,
ko sedem nate z mislimi, 
da sva pod odprtimi jadri...
Levo in desno plujeva v svojih valovih, 
v svojem šumu, pod svojim nebom.