Pustite me pri miru- rad bi živel.
Pustite moje mišljenje- rad bi razmišljal.
Pustite moje veselje- rad bi vriskal.
Pustite me, če imam rad tudi črnce- rad bi ljubil vse ljudi.
Pustite mojo svobodo- rad bi ves vesel letal.
Pustite me- moje življenje je moje in ne vaše.

Valovi
moji
srčnega
utripa...
so
na
drugi

Drsijo prsti tvoji
po koži mehki moji,
da mi zastane dih,
dovolj že nežen
tvoj je dotik.
Sva dva,
ki drug drugemu

Ko vdih boli, 
ko jok skeli,
srce pa čutim,
kot razbito školjko...  
in misli črne so, brezumne,  
ko strah zalije me,  
da okamenim...  

Življenje včasih doživljam kot bi-cikel,
ki poganja ga dvoje koles:
eno kolo  je večnost,
eno pa zmeda vsakdanjega življenja...
vožnja je zanimiva, razburljiva...
pa  tudi naporna, nepredvidljiva...
in takrat...

Čas teče prek ran in zdravi odmike od sanj.
Čas ne izbira poti in ne šteje minut.
Čas ne briše spominov, nam nemo sledi.
Čas ne išče obljub, nesmislu navkljub. 

Črno sonce zahteva črne ptice,
plavam na pesku poplave,
devet luknjic sveti na steno,
smreka si pušča kri,
jaz pa jo pobiram in vdihujem.

Glasba, kraval
in nemajhen naval,
nosila si kri
in prelestna luč se zdi,
da prenesla bo rdečino
v malce ovenelo
ter prikrito bolečino.

Zakaj naj čutil
ne bi tvojih ustnic
in gledal
s tvojimi očmi,
zakaj bi vedno
moral stati tu
in sanjati le-te?

Zbrali smo se v tem prastarem blaznem gledališču,
da proslavimo smrt telesa mrtvega duha
božanskega norca, kipečega slona.

Se spominjaš mladosti?
Skrivnosti na krožniku in igre za maj.

Desna z vajeno kretnjo zamašek odvije,
leva tresoča pograbi umazano steklo,
usta, ki včasih so znala sonce prinesti,
hlastno lovijo kapljo za kapljo gnusno omamo.

poglej nazaj!

razmišljaš, da bi se ozrl nazaj,
vendar ne veš, če je vredno.
hrepeniš in si želiš, vendar nočeš.
poglej nazaj, prosim te.

Jesenske sence so padle nate,
da so tvoje poteze
postale neprepoznavne.
Jesenske sence so padle nate
in te spremenile
v čisto abstrakcijo.

Brezizrazen obraz,
trpljenje za zaveso oči.
Jok ne pomaga,
smeh je znanstvena fantastika.
Desetkratna teža Kristusovega križa,
telo je popolnoma izmozgano.

Trepet samotnega jezdeca.
Bolečina razbolelega srca.
Jok blaženega deteta.
Prehranjevanje debilnega idiota.
Preklinjanje pohotnega brezdelneža.
Krik skozi tišino razbeljene črnine.

Tišina kričečih avanturistov.
Smrt živih rastlin.
Strah prestrašenih strahov.
Red preljubega kaosa.
Konec vseh začetkov.
Umiranje, umiranje, umiranje.
Umiranje po kosih.

Tam v daljavi se žarek zasveti.
A sveti morda meni?
Morda poskuša osvetliti moje srce?
Ni mogoče- že zdavnaj je umrlo.
Morda mi skuša ogreti premraženo dušo?
Ne verjamem- pretrdo je vsidrana v mrtvoledeni led.

Umiral je počasi.
Še zadnjič je svoje vlažne mehke oči uprl v svobodo.
In zatrepetal.
Odvrtelo se mu je vse turobno življenje pred očmi.
Vsa hrepenenja, vsi strahovi, vse bolečine, vsa izgubljena upanja.
Krik mu je zagrnil misli.
Krik zaradi iluzije novega svobodnega sveta.

Poglej v obraz pod ledom
povej,
kdo sva.
V obličju plavajo imena. 

Vračaš se, odhajaš.
Sprašuješ.
Začetki,
določaš jih znova.