Rada bi pozabila preteklost, 
pa kako naj zrem mimo tega kar sem imela, 
kar še mam in še ni konec...? 
Bila sem tam kjer še nisem bila...
opojna sfera, omama, ples vročične enigme, grešnosti,...
a bila sem tam. 

Včasih te ne poznam, 
si kot jutro brez sonca in večer brez zvezd.
Bežiš mi, bežiš od mene, 
a le zakaj? Zakaj! 

Pravijo,da ga je pozabila...
Vsak dan jo srečam za istim pultom, 
ko vzame kruh in mleko.
Pogled zastane na parketu in ne trzne.
Zastrmim se vanjo, ali je res, 
da ona diha še v takšnem stanju.

Veter v vejah negibnih samot,
v brezbrižnih sanjah ležijo človeške misli
in pljujejo po zraku proti onostranstvu 
skozi oči zasanjanih duš, hrepenenja, prevar....
bolečine odpirajo se v stiski.

Po zraku s prsti lovim sape hladnega vetra 
in s telesom žarke žgočega sonca. 
Lovim z ustnicami kaplje slanega dežja in 
s srcem strast gorečega ognja. 
Iščem z očmi besede prave, barve rdeče, črne,...

. 

Trčao sam ovom cestom i prije
pregaženi štakori i zmije
označavaju pređene kilometre,
divlje ruže i makovi je određuju
krv nevinih čini ju vidljivom.
I kao da sam sve več vidio
i ako prislonim uho na asfalt

Barvite kocke najinih srečanj
zlagam v sliko,
dokler počasno leto
leze svojemu koncu naproti.

Draga Sreča!
Povej, zakaj si preklemansko opoteča?
Zakaj si in te naslednji trenutek že več ni?
Ne rabim te ko sem srečna.
Sem s tabo sploh srečna?
Rabim te ko sem nesrečna. 
Sem brez tebe nesrečna?
Kako naj vem kdaj si ob meni? Si vedno?
Zdaj vem, si moj tihi partner, ki ga včasih ne spoštujem in na trenutke ne vidim.
A si tu ... Zdaj vem!

ker si me izžgal,
s telesom
si mi slekel dušo,
pustil, da umiram v tvojem naročju,
obljubljal in lomil obljube,
lomil kosti in lomil sanje,
ker me nisi nikoli res ljubil...

hočem, da boli,
kot mora boleti,
zgaj ko si drgnem podplate in sestavljam kosti,
zdaj ko potujem v laži;

ne morem...
nimam dovolj moči,
niti dovolj vlage v grlu,
niti dovolj diha,
niti dovolj ljubezni,
da bi zakričala;
ne,
da bi povedala,
da bi vsaj šepetaje povedala,
kako me tišči in kako mi je žal,
ker izgubljam...

vidim jo, kako mi je znala pričarati smeh
in mi pletla preteklost v klobčiče niča,
kako mi je šla skozi jutro kot vila,
kako mi je trkala s kavo na vrata
in mi v naročju pustila pomlad...

Zgodaj je še, spiva.
Naslonjena si na mojo ramo.
Opazujem te, kodri ti padajo čez lica.
Poslušam tvoje dihanje.
Najini telesi, sta eno,
midva sva eno.

bolj kruto od okrutnega je ta svet
moj svet globoko v prahu
iščem rešitev za ponovno življenje

le eno besedo govorim
le eno besedo si želim
ta svet pa je gluh- ne sliši me!

kako veš kdaj se
sanje končajo in
resničnost začne?
kako veš kaj so
sanje in
kaj resničnost?
sanje so resničnost...
resničnost so sanje...

zidovi v moji glavi podirajo se
potres okoli mene podira vse
ne čutim svojih nog
ne zmorem več sama naokrog

ulica vse tišja je
odmev v glavi ugaša se
a jaz še vedno za zidovi skrivam se
ne upam pogledati v svet

lahko mi rečeš, da sem sanjač
ampak nisem edina

nosim masko, ki mi ne pripada
hočem biti jaz
amapk udarci usode so prekruti

pod vsem tem sem še bolj ranljiva
ampak jaz sem jaz
in to mi je dovolj

Nad steklom z rokami lovila je svetlobo,
žarki prerani obljubljali so ji zvestobo...
Potegnila je s prsti po hladni rani njegovega telesa,
rosa na dlani,kaplje, nebesa...
in čas brez kril, čas brez zorenja, 
drsela je roka po njegovih očeh polna hrepenenja.