vsi pomnejo krivice,
ki so jim bile storjene.
toda spomini sčasoma zbledijo
in ostane le še to življenje
katerega nismo hoteli nikoli živeti.

night darken by the moon with no sound around
is the only one who understands how I feel inside;
sharing all my dreams and hopes with the Queen of the night

sama tu sedim
na pomolu bedim
v bledo luno strmim

v mislih tebe imam
ki nekje si daleč stran
stran od mojega srca

lažem, sebi dušo kradem
lažem, ker bi rada zaščitila sebe
ne dopustim da se mi približajo
zato skrivam svoj obraz
skrivam svoj pravi jaz.

Dolga leta
sem se srečevala z njimi
v poletju in v mrzli zimi
tam v parku na  Poljanski
so sedeli, modrovali, pili
dober dan gospa
so skoraj vpili

Ko spomin na srečo počasi mi bledi,
tam v daljavi,
na gladini morja duša moja lebdi.
Želja, da bil bi vrh zasnežene gore,
iz nočne more
zbudim se v meglici jutranje zore. 

Vse dežne kaplje,
ki mokre ta naš planet
ne obsežejo
število solz,
ki zate jih prelivam
odkar odšla si.

Tam, sva v mraku
nežno privita sedela.

Si ukradel mi prvi poljub
in roke so tango plesale.

Ko se vracam in potujem po poteh mladosti moje
tavam,iscem in sprasujem,
vsako potko zasledujem;
kar bilo je vec ne najdem.

V času ko Saturn zapustili sta obe kapi
južnega in severnega pola
ostal okoli njega je svetleč obroč,
ki še danes ne pobegne ostremu očesu
na nebu ga iščoč.
Zapustil ta kraj Saturnovega sem kolesa,
da vidim to
že tam opevano mi zemljo,
kjer zibelke so božjega človeka,
kjer človek se uči
spoznati božjo luč
notranjega pra-veka.

Rosijo mi misli po glavi,
po žlebu očesa se zlivajo,
kot slap usode padajo.
Stojim v razburkanem mrtvem morju.

Zevsa ljubim še kot Alaha
ne sam kot papagaja
podpis
Cleopatra

...

violina.

...ključ kot npr.
.
.
.violinski ključ.

Z rojstvom v
ta usran svet struktur
polomila sem si krila....

Dotaknil si se me s pogledom,
ki obljubljal tišino je globine.
Neslišno sva drsela po poteh
preteklosti, ne da bi odmaknil
nežen odobravanja iskren uvid.
Nasmehnil si se podobnosti barv,
ki so plesale okrog dogodkov,

Drevesni sadeži pod nešteto
in nebroj listja ne padajo sami.
Sočni, zreli in voljni nežnih
in pravih rok, čakajo skriti.
Telo v senci odhajajočega dneva
ni vidno v vsej svoji lepoti,
ako ga ne razsvetli drugo telo,

Pes, ki te čuva
ne pobegne pred senco,
ki ni njegova.

Stojim pred teboj z najnovejšo
družbeno sprejemljivo masko
zelo sem ti všeč.
Gledam kako spretno sukaš
svoj krvav jezik
in bljuvaš razbito steklovino...
Zadaj  za teboj, zombi,