Solzne so njene oči...
bolečina iz njih kriči.
ne, ne prenese več njegovih laži!
zapušča hišo voščenih lutk...
še zadnji pogled na okno...
čudovito je...prepolno lepih
belih rož... a zamrznjenih...

Kot v pozni jeseni
V gozdu med obrazi, ki so te ljubili
Med njimi
Ki so obnemeli, ko je prihajala pomlad.

Štirikrat smo si podali križ
In zapeli
Da verjamemo v ljubezen
Ker vanjo smo vedno verjeli

Kaj je ljubezen?

Je čudna rastlina,
se rodi,
naenkrat zacveti.

En sam kamenček beli sem,
en, edini med mnogimi.
Nisem brilijant ne diamant
ne rubin rdeči.

Daj čebelica, odnesi me na svojih krilih,
v čas, ko sem bil še otrok,
kjer se bom počutil varno,
se ničesar bal.

Prosto je, vstopi!
Ne trkaj.
Poglej v moj kotiček,
spregovori nekaj besed.

Prosto je, vstopi!
Ne boj se,
vse sem odprl zate!

Narisala si me,
brez leska ustnic
in podaljšanih trepalnic
brez barvnih pramenov,
brez sijaja kreme.
Narisala si me naravno,
prvinsko....

Živim v času
novih zaznanj,
odkrivam v sebi
mogočnost spoznanj.
Sestavlja se v nemiru
duhovna celota
s katero se ukvarja
moja golgota.
Odrinjam iz sebe
kar mi ni mar
gradim v sebi
drugačen oltar.

Še vedno te sanjam.
Tvoj duh se telesa polasti
in zbuja meni neznane še strasti,
od želje po tvojem dotiku koža drhti,
drevo ljubezni ponovno v popkih vzbrsti,
želim se predati le tebi, vzemi me v svoje dlani.

64.000 vrat
/201 let
/365 dni
/60 minut
/60 sekund
/∞ zelja

*∞ potreba

Najbolj me boli,
da zame v tvojem svetu prostora več ni.
Ljubezen za katero sem živela
je s prepiri pogorela.
A v meni plamen še tli,
kaj tli, neuničljivo gori!
Novo upanje za oblaki odkriva
to razočarano srce. 

Kleknuo je poput nekog ostarjelog viteza
i poklonio se pred svojim nevidljivim kraljem
s bradom na prsima
i rukama preteškim
izmumljao je molitvu
staru desetljećima
o nekoj staroj obavezi

Sem Ranglica mlada 13 let imela,
mi mati firtah je dala in rekla takole:
»Hčerka ti moja, Ranglica mlada,
si firtah  priveži in v kuhno se spravi.
Boš fanta spoznala, otroke imela,
bo treba znat kuhat.«

So leta se zvrstila mi
v eno dolgo črto,
kot reke nepoznana pot
so me vodili kruto.
Vsaki dan je bil enak
v temini mojih čutov
srce edino tolklo je
preplah v znak mojih slutenj.

Čutim te v vseh porah svoje kože,
v srcu, duši, telesu...
Kako počasi, brezpogojno osvajaš,
osvajaš vse kar se osvojiti da.

Svoje sem srce ti dala,
ti pa si prelomil ga,
zate to bila je avantura mala,
ki eno zgodbo več ti da.
Moja sreča se je izgubila,
moje srce s tem je pogubila,

Rjava se je zajedla v vonj
sramežljivo skrivajoč v mojih žilah

Nisem želela prestrašiti sanj
s stoki.
Zbežale so
za tabo
v meglo brezupa. 

rada bi izlila ta potok bolečine,
skozi oči...
si zamašila ušesa
in kričala da bi končno prekričala stvari,
ki grejo skozi tvoje grlo
v moje malo, pretreseno otroštvo
in v moje malo, jokavo srce...

Polako tonem u beskrajan san
jer bez tebe ne postojim
i tad poželim miligram tebe
malo slatkog šečera za vene
da se ukus vatre širi po mom tjelu
da u meni svira najljepša sinfonija ljubavi
da opet osjetim tvoje strastvene poljupce