Ta zarja njenih oči
izza zastora trepalnic
odpira ji globino
duhovne neskaljenosti,
a ta tišina, v tišini
ustvarja melodijo
notranjih impresij,
ki predirajo notrino
mojih senzornih vizij.

Nekdaj v svojem času
je vsakdo imel možnost narediti nekaj v življenju,
poskušam najti izhod iz labirinta,
ki se ustvarja okoli mene
in  zmeraj postaja večji,
ti zapirajoči zidovi narejeni iz trde kovine
trdo kot moje življenje in prava žalost od znotraj.

Si kdaj videl?
Si kdaj resnično videl?
Skozi odsev tvojega pogleda,
skozi razgretost tvoje kože,
skozi odmev tvoje duše?

Na koncu ližem sinapso do tvoje duše...
V njej pregrešno zrcalo in angeli na dopustu.
In le en opij še hrani barve zame.
In z le eno barvo me smeš ozaljšati. 

Ti pa stojiš tam
Glavo sklonjeno imaš,
proč opazuješ
Nekaj praviš, ne slišim..

Vsaka pora belega kamna
srka sivkino svetlobo
sožitja časov

Voda pretaka misli
v zeleno sinestezijo
večer je blizu

Sladek vonj priprte teme
Ližem obrise popolnosti
Nohti se zajedajo v rumeno
Črna si utira pot v črnino
Pogledi so megleni
Stokanje pregloboko

Kdo sem jaz v sklopu vsega
kdo in zakaj me ustvaril je
zakaj se globine ne zavedam
odkod ta moč, ki v meni vre.
Toliko narodov na svetu
vsi živijo kakor jaz
vsem enako čas odhaja
vsak ustvarja svoj obraz.

Častim ognjeno ženskost
vbreznim se v plitvine
udrejo se globine ko
spregovorijo skozi moje
orlje molke jih zaljubim
tema poje mi svetlobe
sončnih sulic svete zlobe

V deževnih nočeh
izmivaš ličila
iz svojih
priskritih
resnic
nihče
ne ve 

Stojim pred vrati
in se bojim vstopiti.
Vem kaj bom storila.
Stojim in se borim,
da se ne bi ganila.

"Rada te imam"
je obviselo v zraku...
Ujeto v pajčevino,
nekje v kotu sobe
in se prestrašeno skrilo pod posteljo.

O, še kako me rada misel preseneti,
ko si v prvem mraku zaželi sprehoda
korakoma jo spremljam po škrlatni obali
zadnjih žarkov sončnega odhoda.

A, ne čutiš oprijemajoče se vročine?
Znoj mi povzi po hrbtu.
Stenska ura zvoni, sosed z brejo mačko tolče na vrata,
mleko je prekipelo, aligator je požrl zobovje hedonističnega
pritlikavca iz Libanona, kateri mi služi kot naslonjalo,
za noge.
Imam ga prav sredi dnevne sobe.

Steguješ prste tam kjer jim ni mesta,
vsa ta opravičila, solze in redka slina,
šepetajo, da nisi normalna,
da je vse kar se zdiš samo iluzija onemoglega uma
navidezno te ljubim, vse dokler si mi v izziv o prekrasna Animeja

Hm…. Začeti… končati…
Kje in kdaj?
Vzeti ali dati?
Potem ali zdaj?
Vprašanja mi že težijo,
In um mi trpi,
Oči moje pa prežijo,
Kje je kot, kjer bi se spočile?

umiral in klel bi
samega sebe,saj niti toliko usode ni, da ponizan
pred tabo bi bil , da vsaj poljubi
moji bi dotaknili
tvojih nohtov na nogi, moje boginje.
Vem smejala se bi,

...in ko vedno vedno bolj ljubim tvoje norosti
in kot klop se te držim
saj končno našel sem svojo zrcalno sliko
včasih najraje pogledal bi stran
preveč podobna je in strah mi je prepojil kosti
zbežal bi čimprej od nje

in že spet je bila osamljena
in njeni koraki so sami tavali po ulici
in mraz ji je ledil kosti
a takega hladu kot ga je v srcu nosila
takega ni
stopala je po ulici in komaj zadrževala jok
in ko je kaki tujec stopil nasproti je pokazala umetni smeh
da ne bi se odprle vse bolečine ki jih nosila je