Zaljubljena v najlepši čas,
ki se mu preprosto reče ZDAJ,
utripam pospešeno,
zakaj mudi se mi,
ko želim imeti,
kar se mi lahko da
in ko želim hoteti
tisoče želja.

Zjutraj te pogrešam,
čeprav ne vem kakšna
so jutra s teboj,
pogrešam te ponoči,
čeprav tudi tega ne vem
kakšne so noči s teboj,
pa ne pogrešam iz navade

Ko vstopiš v moj svet,
se tišina zaceli,
si neslišen in neviden,
pa vendar prisoten v vsej
moji biti,
z ljubezijo me opajaš
neslišno in nevidno,

Žametno modro morje motri mornarja s kapljami slanimi od koprenaste megle.
S solzami svilnatimi tone k biserom.
S sanjami se spaja v veter in trosi bajke. 

Čakala sem ga
neradostno,
otepala sem se
srečanja z njim,
bala sem se
trenutka,
ko si bova zrla
iz oči v oči...

Drobni dogodki, med njimi jaz.
Neznatne geste in dobro poznane besede.
Tako sprehajam se skoz` dneve
in nabiram travne bilke.
Vsa umirjenost v meni
se prelije v bežeči čas,
logično razporejeni so dogodki,
z njimi jaz.

Par besed z nabito vsebino
bodi moje sporočilo
kadarkoli se primeri,
da začutim nujnost
nekaj spregovoriti.

Vprašala sem te, kako si kaj,
isto si me vprašal ti nazaj.
Najina snidenja so vedno taka.
Dobro poznane, vnaprej predvidljive besedne zveze.
Izvirnost tiči samo v intonaciji.

Bazen je poln usedlin.
Jesensko obarvano listje na gladini lebdi počasneje.
Burja šumi skozi nesmisel.
Na Krasu sonce liže mladenkino razgreto lice.
Izdihnem.

Prisotnost tvoja

Na nek način ubija

Vso mojo domišljijo...
Potisne me na tla...
In na kolena, da

Nemo zloži svoje sanje.
Lutko zloži. Cvet rdeč.
Potlej kletev dvigne nanje,
s črnim kamnom ris plamteč.

Včasih gib upogne veje.
Včasih se zaziba hrast.
Zvezdna roža se le smeje.
Lutka nosi bel obraz.

Astrodisko je pripet zunaj konvencij.
In je umetnost.
Berem te stihe in slutim energijo.
Berem te stihe in minevam.
Minevam in limitiram k resnici.

Kdo vedel bi...?