Ko zaide sonce in vstane noč
šumenje v ušesih bo preglasilo
sleherno besedo

Nikoli presežena harmonija udobja
bo za večno odstavljena
kakor načelo ugodja

so sladke sanje
žakelj za čez glavo
veter v laseh.

so sive sence
praznih dejanj.

Sladko polje - senca otroštva
počiva na mojih ramenih in nemo zre predse

V daljavi odmev brezbrižnih korakov

Visoko nad oblaki

Višina mojih pričakovanj
ne prenese mrzlega zraka
veter južni zlobni, ostanki bolecin

Sanjska cesta skozi mesto
pogled s hriba proti tlom
sta me spomnila na nežno gesto - ljubi dom!

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Obešen na vrvici,
spleteni iz pričakovanj,
in zavozljani z besedo
pripravljeno na laž,
je visel tam v mali sivi sobi,
okrašeni le s križom in devico.
Niha v mehkih gibih sem ter tja,
kot, da dirigira
mladim vrabcem 
ki vreščijo pod oknom...

Zidovi so bili morda iz marmorja.
Žar ognja prednikov je obseval celotno poslopje
ter risal neštete simbole na mrzel kamen.
Ankh.
Bo sonce izžgalo rane bolehnemu?

Tihi kiti luninih morij
v srebrnih valovih neznanih obal.
Brezkrvni na gori poje.
Mavrica. Bog.

Sladek začetek pod miljami časa...
in prvi občutek - spet ljubim...
nekdo spet prinaša zajčke s klobuka,
in vrtnice v pisanih pentljah
in sladke privide noči
in dolge trakove,
in lica spletena v gnezda iz smeha,
nekdo, spet prinaša...

Tistega dne, ko sem odšla
nisem videla sonca več;
a prišel si ti mi roko dal
in v temi mi luč prižgal.

Ko sonce zaide, utone v noč,
zapre se nebeško oko.
Zabriše z oblakov se rožnata sled,
vrata noči se odpro.

Večno bova klateža,
večno begunca.

Daj,
nauči me leteti.
Mimo hočem leteti,
mimo
vrtajočih zračnih strojev v aorto.

Zahvalna

Je čas, ko je lahko ljubiti Tebe,
Ki si dal svoje življenje za vse nas.
Je čas, ko je lahko videti
Tebe v vsakem izmed nas.
Je čas, ko pa to ni lahko.
In za tak čas se Ti zahvaljujem
da si ob meni v katerikoli podobi že,

Ujeta, zapletena
Za maskami vsakdanjosti
Na nitkah obvisim...
Vem kam želim,
A vsak premik... potegne
Me drugam...
V opomin,

Prekleto dobro vem,
da to kar si želim
se ne bo zgodilo
niti v tisoč letih.

Srce bije kot v omako padel čuft,
neizprosno, brez besed, trgajo se misli.
Srce nosi bit v večnosti zastrt,
bolesten je izraz, trepeče kot smeh apriori nazaj.

razpočenjati strahove
je moj cilj. zavrtati v to praznino,
ji dati ime. daj mi sredstvo,
človek na drugi strani. pokaži,
kako se razlikuješ od živali.

škatla se odpira, ker se jaz
odpiram. obrazi nosijo iskrene
nasmehe, ker jim v lase pripenjam
rože. s travnika, od koder se znova
in znova vračam v vas. moji koraki
so lahko lahkotni - recept je preprost:
gledati moram z drevesi.