Raztreščene opeke
Odkrušen omet zidov
Razbita okna
Pokozlan hodnik
Pijanec v kotu
Igla na tleh
A ne vem zakaj

Kako bom izvedel kdo sem v resnici
kot le tako, da mi dopuščeno bo.
Spoznavam detajle resnico vso lažno,
ki ima vedno v sebi, le dve strani.

Scream

Rip the air in two

Let the very molecules vibrate in agony
and plunge deep into the recesses of your stomach
until the beast inside tries to claw its way out
and burst trough the layers of muscles and bone...

Kill the enemy in my head
with words softly whispered in my ear

Inhale my soul with your blackened lungs
and let me course though your veins
until you heart feels like busting trough your ribcage...

I hear a little voice that no one else can hear
So real, I feel the hot air on my neck,
like there's someone whispering in my ear
but they disappear every time I check.

Danes sem čutil
svoj zadnji včeraj.
Šele danes
sem zvedel za jutri
in tisto kar prihaja
z nanašanjem
barvnih tinktur
med obrise črnega.

Najina koža se poigrava z Usodo.
Pora ob pori utripa
v ritmu nespočetega srca.
Nepovabljena se znajdeva v nebesih
in zavrneva vlogo Stvarnika.

Zimsko jutro, moja hladna soba.
Ležim na hrbtu v topli postelji in zrem v temo,
iščem sence prejšnjega dne,
iščem v temi, ki je kot slikarsko platno
najine sence prepletene v objemu.
Poizkušam naslikati prizor, kot tisti, ki sva ga imela.
Vidim vso milino trenutka, vidim duši, ki se ljubita.

Zasanjano strmim v oblake pred seboj,
belina njih, vsakič znova me prevzame,
ni sivine v meni... nič se ne boj,
vsak tenutek, v lepih mislih se ujame...

Si magnet,
sem drobec železa.
Vlečeš me v svojo dušo:
utopim se v njej,
ne zmorem plavati
v temnomodrem mleku ...

Te sanje so sladke. Presladke.

Dotikaš se vsake kaplje mojega telesa. Spij me, ker boli. Boli, ko se moji nohti zajedajo v tvoj hrbet. Ko se tvoji zobje oklepajo mojega vratu.

Na majhnem hribčku obdana z gozdom
živela sta v koči miline srca.
Ljubila ga močno je s svojim bitjem,
a on pridno je delal za srečo njih dva.

Tvoj pogled
je res globok.
Spravi me v
sramežljivost.

Bili smo sredi polja,
midva, krompir in dobra volja.

Čeprav mraza res ni blo,
sva stiskala se, kt da bi za preživetje šlo.

Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Slišati glas ki trga
skozi mojo večnost ki je prekleta
to je ljubezen, ki je zaman
to je ljubezen zamazana z bolečino in grozo
iz za vrat žalovanja,
tisoč oddaljen sem življenj
in nikoli več najden. ...

Vosek stopljeni moje so kosti,
mi dim kot duša, izpuhti.
Plamen mi ugasne, več ga ni,
me veter ponese v žarku Svečine noči.

Nebeški sel.
Dlakavo nebo.
Svilnata preproga.
Bleščice rosijo.
Nebo zrcali cvet.
Vdihnjen cimet.
Neboglasnica.

Zmeraj težje je,
vračanje k bistvu.
Zmeraj bolj utopično,
kristalizirati že videno.
Na meji pogubnega,
loviti sončne žarke.
Videti splet mavrice,