Kako zahtevati od dneva več
in ne izgubiti tisto malo?
Kako gre dajanje in jemanje skupaj,
če so razmerja že od nekdaj dodeljena?
Kdor ima več, da več...
Kdor ima manj, da manj...
ker enim se še hoditi ne ljubi.

Nekateri se krasijo
z naslovi,
drugi menjajo obraz.
Se mažejo s krvjo,
privihani nosovi,
nikjer lasten jaz.
Ne vidijo oblakov,

Hodim naprej,hodim po sebi
teptam se s korakom
korak me ubija, ponos mi umira.

Ostal sem sam kot zrno v morju
nikjer ni nikogar, zapuščen v sebi
potolčen v prah
sem nihče in nikdo
in kot tak ves drugačen.

Nahrani zemljo človek,
ki človek po naključju si postal.

Mar zbal si se smrti,
ko prvič si oči razprl
in žar ognja, ki od prvih dni
gorel je v prednikov srceh,
ob dvigu sonca na oltar,
v sencah Horovih rogov
zamrl je večno?

Letenje na krilih iluzije
do žgočo slepe bolečine
sledim v svoj jok
da dobim svoje solze nazaj
izgubil sem jih vse do suhosti mojih oči.

Če bom padel v mojo predajo
se bom zbudil slep?...

Dlan se mi stisne,
prsti začutijo pero,
kri, prelevi se v tinto
čutim simbijozo to.

Kane kaplja na belino,
tam pusti sled
in ne morš verjet'
kaplja na kapljo je poet.

Čisto preprosto je,
sonce hodi s teboj.
Ne živimo v preteklosti,
ne v prihodnosti,
ampak v sedanjosti.
Kdor se ne trudi vsak dan,
sonca nikdar ne bo videl.

Kam ti, ki si cilj si svoj izbrisala,
nenadoma v neznano spet drviš?
Postoj zdaj vsaj malo, da ne izgubiš
vseh sanj, ki si jih od nekdaj sanjala.

Bila bi tvoj plamen sveče,
ki brez besed žari,
mehko svetlobo meče,
da pero vidi pisati.

Bila prvi bi požirek kave,
ki v jutru te budi,
bila bi nežen vetrič,
ki ti veje med lasmi.

Poljubil sem tvoje sladke ustnice
in okusil žalost,
dotaknil sem se tvojega
lepega obraza
in se zaljubil.

Nesmrtna ljubezen v smrtnem svetu
s teboj bi bil rad za zmeroma...

Čeprav tako daleč, pa kljub vsemu čisto ob meni,
potapljam se v sanje, predajam zdaj morski se peni...
Ne vidim naprej... Naj poprosim bogove, sam Empirej?
Da ohrani vse tisto kar čutim, toplino tisočerih odej...

Vojaško zelene hlače, so bile zamazane z glino.
Njene roke so z milino in surovo odločnostjo
ustvarjale novo podobo iz  preteklosti.
Na robu mizice na pol pokajena cigareta.
Ob steni barake, na drugi strani mize,
sedi njen prijatelj.

Vse kar je v meni, kar nosim v očeh,
je slika mojega življenja, odraz duše in srca...
vsak korak, ki me vodi čez korenine, ovire, po strmih poteh,
ga skušam premagovati, da ne padem s previsa na tla...

Občutki, občutki
vi ste v meni
vi ste v meni
vse kar imam.
Vi me učite
vi me živite
vi ste za mene
duhovni vladar.

Presunjena
mi misel je obstala
ko gledal sem
z zemeljskih višin
kako se globina
v krvi je kopala
kako je človek – brat
postal ponos nižin.

Topli pogledi, iskrive oči,
ni strah me prepadov, mi burijo kri...
je svetlo ozvezdje, je jasno nebo,
prinašam svetlobo, da lahko zrem v temo!! 

Videla sem ga.
Spet.
Bil je sam
in ni me opazil.

Srečala se v rani sta mladosti
zagledala drug drugemu v oči
odmaknila jih nista
dolgo vsak sebi
dokler se on zagledal v drugo ni.

Jutranja rosa ujeta
v žarek sončni
travno bilko pozlati.
Ujemi ta trenutek zase,
lep dan ti naredi.