Tišina in vendar se sliši
šumenje morja,
tema in vendar se vidi
luč bleščeča vsa,
mir in vendar se čuti
drhtenje v globini srca.

Šumijo gozdovi, dan se budi, Vse je enako, le tebe več ni. Pot, ki vodila naju je tja, Vodi še vedno in še vedno veter pihlja. Le tebe več ni... Le tebe več ni, ni te in ni, Smrt ti pogledala je v tople oči.

Sem jaz in je ona.
Ima moje oči, ki gledajo v njeno dušo v meni.
Obstajava le takrat,
kadar med nama stoji ogledalo.
Dve strani, dva svetova
in midve kot vez, ki ju združi.
Midve kot venec življenja in sanj.

V želji kreativnega izbruha in ničimrnosti pišem.
Pozdrav prijateljem obrabljenih metafor in zguljenih fraz,
podajmo si roke, vsi mi, ki skušamo pisati, a ne znamo.

Že lepo in prav, da ne kadim, brez tega se da.
A prav nič pohvalno ni, da ne morem piti.
Brez opojnosti izgubim svoje bistvo,
ne morem se veseliti, še manj pa žalostiti.
Brez alkohola je vse, vse je eno,
brez alkohola niti umreti več nočem.

Šumi padanje vode,
z mesta na mesto.
Gladi,
hiti,
vedno nižje.
Lovi le Njega,
z vsako kapljo,

Vseskozi potujoč med zimo in vročino,
kot grad, ki tam stoji že stoletja,
večno ignorantski, večno stoječ.

Gledam kako se muzajo Tvoji črni lasje,
z njimi sonce se igra,
vsakič bolj črni, mehki,
rišejo v beli dan.

Vest me peče,
čeprav je nimam,
ker te ljubim.

Prepletanje misli.
Spoznanja.
F = k krat m₁ krat m₂
ulomljeno z r².
Fascinantno.
Do kam?
Neskončno?

Je prihodnost
tam, kjer so
oblaki?

Moj svet prepreden je iz lepih sanj,
nemirna duša, ne da mi spati,
zato prepevam vsak nov dan,
ker želim si, želim si sanjati!!!

Čutim.
Dotik sonca
čutim.
Lahen vetrc
čutim.

Strem lupino
tvojega sijaja
in se grejem
ob resnicah
gnilih
hrušk.

Oh, kako lepo je
sedeti v parku,
ko se vetrič
poigrava z mojimi
lasmi.

Iz delavnice...

V daljavi igrajo Beatli.
Skozi mesečino
vidim tvoj
obraz.
Bel
in

Ženo moja, kapljo zvijezde na mojoj kosi,
sakupljaš noć kao mirise postelje.
Sva u stoljetnom sjaju mjesečine sanjaš,
pa me po poljima s mekom rosom dijeliš,
kao da si odavno sišla nebeskom plimom,
tvoje ruke s mojom dušom ljubav zbore.

V mavrici neskončnosti, vilina dom se skriva,
njegove sanje so s pisanimi barvami obdane,
vsak trenutek je navdih, vsaka misel je iskriva,
deli le smeh, lepoto, srečo... da lahko si košček zase vzame!!!

Pesem je zdravilo, ki celi vse rane,
čisto nalahno in nežno te objame,
tako čaroben, pravljičen in lep je svet,
kdor poje, kdor v srcu je in bo ostal poet!!!