PRIJATELJSTVO JE NAŠE LEPŠE KOT VSAKDAN,
SPRAŠUJEM SE A KAJ BI MI BREZ NJEGA,
PADLI V BREZNO KJER NA DNU JE ČRNO GNEZDO,
TAM MRGOLI HUDIČ, KI TE ZAPELJE ZA PRAZEN NIČ.

Razmišljam
kako bi razumela svet
brez svetlobe

Kako bi se
znašla sama v temi in
ali bi bolj čutila slišne barve

V soju razpršenih žarkov cvetja
petja rojenic v grobovih,
ljubil bi te mrtva duša,
v gozdovih, parkih, paviljonih,
kjerkoli že.

Le en izmed mnogih si ujetnikov
ujet v vek ponavljanja omame.
Le besede pravih duš te zdrame,
da spomniš svojih svetlih se utrinkov. 

Nihče ne bo ti dal, kar si ti si vzel,
odrinil daleč si na stran vse to,
kar dano je v življenju ti bilo,

nebo je zjutraj čedno umito 
nočna rosa osvežila je naravo

vse, kar bilo je s temo skrito

pokaže zdaj podobo pravo

Šumijo gozdovi, dan se budi, Vse je enako, le tebe več ni. Pot, ki vodila naju je tja, Vodi še vedno in še vedno veter pihlja. Le tebe več ni... Le tebe več ni, ni te in ni, Smrt ti pogledala je v tople oči. Vse dala bi zate, menjala bi dan, Menjala bi noč, a vse je zaman. Tebe več ni... Solze se stekajo mi iz oči, Ljubezen do tebe še

Si kdaj poslušala tišine spev,
si zapornika svobode odrešila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?

Ne tajiš pogleda.
Ne umikam se.
Dotik ne omejuje neba.
Mislim, da vem.
Vem, kaj misliš.
Tudi ti veš.
Uživava v trenutku.

Kaos atomov je naš krvnik,
obložil nas z razumom, z zavedanjem,
da nismo več pri pameti.

Ali živi tisto, ki se ne zaveda?
Ali živi tisto, ki ve, da ne ve?
Ali človek sploh živi?

Izklop elektrike.
Ne dela TV, ne dela računalnik.
Ne dela nič. Nedelja je!

Izza zaprašenega se pne ostanek preteklega.
Priprave za nastop.
Telovadba za vsakogar. Ob nedeljah!

Barvita frnikula v vakuumu,
v vsakem trenutku napol v temi,
prva violina v zboru našega osončja.

Limitira k perfekciji nedostopnosti.
Njena zavest odvisna od časa,
časa, spremljevalca prostora.

Od hladnega Urana pa do žareče Betelgeze,
od Kaira pa do prve zvezde,
z vrvicami spletam si svoj raj.

Svetlobi se vselej preveč mudi
Večna zmagovalka kozmičnega maratona.
Večna krivka za sence.

Govori se, da ga ni dobro desakralizirati.
Govori se tudi, da je absoluten.
Govori se celo,...Skratka govori se.

Bog je osrednja tarča rumenih časopisov.
Ker je najmanj otipljiv.
Ker se mota nekje okrog in nas motri.

kolikokrat sem že pogledal na uro
vsako sekundo posebej prištel
koliko časa je že minilo

koliko je preminulih
želeli so biti z nami
kolikokrat naj ti povem

kapilare pokajo
notranje krvavim
kdo bi vedel
kako močna je želja
da izkrvavim

čutim tvoj pot
čutim tvoj zadah
čutim tvoje telo
čutim tvoje drhtenje

Kot samotni jezdec v preriji
jezdim po samotni poti
v upanju da prideš mi naproti.
Vidim te na koncu te steze
razširjaš svoje močne roke
vabiš me v svoje naročje
v galopu smeje približuješ se

Julijski večeri

Krasni ste, krasni!
Mili in svobodni.
Pod nebom vpeti,
naslikani v neskončne brzice
svežih pokošenih trat.

sivolasi ženici
v besedi
kontrabasa
iščeta pripoved
svojega življenja