Mrak...
Hm, ti in tvoje oči bleščite.
Mrak... mrak je povsod.
Samo midva
in dva nema pogleda.
Mrak...
Mrak je okoli naju.

Prisluškujem
nevidnim mejam,
izmikam se
oprijemajočim pastem
znotraj tujih zidov
zvezanih, rok, čakam....
prideš, odideš,

Ko se zazrem v tvoje oči
pozabim na vse skrbi
oddahnem si
ko vidim njihov lesk
ki me pomirja in mi zatrjuje
da je namenjen le meni
iz tvojih ljubečih oči

Že kr nekaj časa je minilo,
veliko vode medtem se je prelilo
odkar na tem portalu sem pesmi pisal,
pa vse sorte sem v njih orisal!

Sem se potem malo klatil po spetu,
sem pač kaj zanimivega iskal na internetu,

Mraz me razjeda,duša ledeni,
kako grozen občutek se mi zdi,
ko vem da si nekje ti,
ki pozabil si na vse prelepe dni.

Sam sebi zadosten si….

ETEROS V UTERUS
ali dadada dududu -
Sting iz dinastije Ming

8 7 3 2 1
DIAFRAGMA
MOJA Ž1

Njemu je žaga
odrezala roko
in vsak prst
je vzbrstel.
Iz zemlje v nebo,
med črne oblake.
Kdo prste bi štel?

Klel je kladivo,
ki divje je tolklo -

Lahko živiš kakor hočeš
prepustiš željam lasten dir
pristal pa vedno boš v začetku
kjer si odvrgel dušni mir.

Otok. Otoček me smeje, da dihnem nad smisel.
Val. Valček smeje mojo dušo, da splavam na površje.
Biser. Biserno me opaja, da lahko ljubim.
Pesem. Besnim, ker zgolj vidim slepoto.
Igra. Igram prek svilnatih strun v neskončnost, oh to, to. . .

Sediva za mizo.
Na njej kozarec,
liter in drobtine…

Teko spomini,
kot vino v nikdar
prepolni kozarec.

Šepet davnih bogov
v krošnjah dreves,
eho minulih časov, nebo pa sivo,
pripravlja se dež. Gozd.

vse moje
je na tem papirju
živi...
diha...
s polnimi pljuči
se smeji
zaradi tebe

Zavajam zavedno,
predomišljam domišljijo,
utapljam Utopijo.

Dolgo v srcu sem nosila
težko breme spomina
premišljevala
kako bi se spodobno poslovila
draga prijatelja
Drago in Elvira

Cracatao ptičjih klunov
izkljuva oko najmanjši logiki,
psihotično prhutanje v
krvi razlite egoistične
bojazni plimuje z množico
po Gausovih pravilih,
v senci visoke cedre

Večeri v vetru, objemi, poljubi, tihi prepiri kdo koga bolj ljubi,
poslednji pogledi, poslednji trenutki in zadnji skupni koraki.
Neizmerjena sreča... Sijočo se luno zakrijejo prvi oblaki,
a sij nje ne zgine. Vse drhti, v zraku že vonj je pomladi,
še vedno objeta naivno se opaja v najslajši razvadi.

Kdo izruval je vsa ta drevesa razmetana,
da zemlja z njimi je postlana.
Bil orkan je, al' velikani boj so bili,
da srce njeno bi si pridobili.

Srečala sva se, ko sem ugašala
razbolene sence modrih lilij,
ki so se pogrezale v zemljo
in me vlekle na rob,
z nasmehom si napolnil prepade,
zmehčal robove in me varoval
kot studenec volje pod ogljenim