Modro cvetenje na sanjah
delfina, bele skale violine,
ožgane od zmrzali serpentinastih
besed, ogreva čistost preslikave
v izbrisanost časa: magnetizem
lepote in bistvo bistva ....
vedno zmagovita v svoji neomejeni moči.

Biserni glasovi ujeti v fosilno
apnečasto podobo pradavnine,
drobni ornamenti duše,
ki je osvojila modri planet,
se neštetokrat preoblikovala
v veri, da ima večnost pred seboj...
a tudi rumene zvezde

Akvarelna transparentnost
nabrežine, skrilava razslojenost
svetlobnih pramenov nad zalivom...
koničaste sence cipres nad nizkim
grmičevjem, črna silhueta galeba
izrezanega iz neba, šumenje plitvih valov
na robu morske čeri,

Kjer tema razkriva poljube
se za teboj dani,
rjuhe puhtijo kot
meglice na obrobju s trstiko
obraslega jezera,
sladkast vonj se prepleta
z bledo svetlobo jutra,

Telo kot popolnost
drsenja brzic čez pokrajino
razprtega grmenja baržunastih
gričev, oltar plesoče reke lave,
mlečni sij krhke grešnosti, kot
razpršen nadih nadčutne miline.
In poljub kot upogib zasvojene obale

Vsak dan enak..
isti obrazi, isto vse..
le tebe ni..
pogrešam te..
tvoj nasmeh.. prelepe oči..
Pogrešam te.. v srcu bolečina..
Vem, da te več ni..

Korenjenje ljubezni, ti naredi praštevilo.
Razmetane čeri od roke mogočne,
spregano v tisti noči
ko njih žalba je v nemoči.
Galopiranje podivjane žrebice,
monsunsko deževje,
razodetje lotosove lepotice!

Ogledalo dneva v prepad zeva. ¸
Grdota besed spisanih, prežene še tako lepo misel,
saj se ne trudim v korak z nekom ,
ampak zase.
Minejo ne dnevi,…..
Zmagoval…….je vsak!

Odpoljubiti se vetru, ki boža dobrave.
Odkrhniti košček pšeničnega sonca.
Obnemeti v občutenju vsemirja.
Prisluhniti tihemu šepetu vesolja.
Brezmejen sem.

Gledam v nebo…
Sneži..
Snežinke padajo,padajo
In naletavajo..,
Padajo druga na drugo..

I.

Boleče je spoznanje
da te vsi zapuščajo
vsi ki so trdili
kako zelo te ljubijo

Kadil sem te iz strasti, bil sem preprican, da potreben si mi.
Srecen, ker si mi zmeraj stal ob strani v trenutkih potrebnih tvojega dima.
Uzival sem v tvojih oblakih in te nosil na ustnicah po svetu.
Zate sem se odrekel zdravju, ki ga nisem znal ceniti.

Zavita v mesečino,
gledam ta ljudi.
Vsi bežijo,
za druge mar jim ni.

Sem sama obsedela,
z mislimi, ki mi govorijo,
poglej –
ali veš sploh kaj je live?
Težko sprejemam, težko dajem.
Žal, se danes ne vznemirjam s krogom ljudi,
se ne izgubim, premalo elana, sem prazna,

Je bil ogenj, so bile strele,
je tako grmelo, da je pokalo.
Me strah napolnil je svojih grozot
in preprečil mi sleherno pot.

čebelica
v grlu
brenči

v sled snega
stopajoč
za teboj

skozi borovce

Prekrasna si kokoška.
S tisto zlato liso morja.
S tisto fliko, kjer pihlja burja.
Z rdečo kapljo Refoška.
Najlepša si otožna kura.
Pod perjem drobci lepot ti žarijo.
Razvnemaš vse, ki te slavijo.
 

Amazonka zadrži akacijin venec.
Lavanda tako živo reže trebuh.
Sol nje zažrta v zraku je duh.
Sprehodi se skozi drevored.
Med ptiči kljun kljunu ni jed.
Ni kače, ki topotal bi njo konj.
Plazi se dokler ne zaznaš vonj.