Ostani edini labod,
ki ga vidim v soju.
S krili visoko tja
pod utrinek svetlobe.
Pleši le zame popoln.
Igraj se z vetrom
in prvo kapljo žeje.

Beli kakadu na dlani,
frči perje samca.
Kljun prisesan na rami,
ščiplje do kosti.
Grizljaje do srca,
tresljaje da se da.
Okrvavljene hrapave roke,

Globok se zamislim - hm...
pa se naenkrat zavem da sm
da sm tu in zdej vem
da nimam pojma kam grem.

Vem da je smisu življenja umret
če te zebe se morš zagret
če te je strah se morš nekam skrit
če si umazan se morš umit.

Ta tvoj pogled, te tvoje oči
Zarežejo rano v srce in dlani
In tvoja je sled v mojih nočeh
A vse kar ti vračam je le nasmeh.

Le en tvoj objem
in žalost bi minila,
le en tvoj pogled
in sreča bi se vrnila.

Vonj, ki je plaval v zraku
je omamljal mojo samozavest,
da je prerasla meje sebe.
Izdala sem se, kot ze prej,
spozabila sem se, kot se nikoli.

Sem kot roža.
Ti si kot korenine,
preko katerih vsak dan črpam hranilne snovi,
da preživim.
Moje dlani so kot listi,
ker ko se te dotaknem se mi dlani otoplijo,
kot mokri listi v rosnem jutru,

Sem le clovek, ki hodi po mrzlem svetu z enim krilom na ramenih.

Sestejva se.

Uporabiva tudi tvoje krilo in se predajva neskoncnosti vesolja, da bova skupaj celota angela, dvigniva se nad stratosfero

Stokrat že naslov napišem,
rad dal pesmi bi ime,
kar odhaja zdi se bliže,
bolj ko daleč je srce.

Pridi čez dotik samote,
ne da bi prižgala luč,
v moji temi sled svetlobe
izgublja izgubljeni ključ.

Tvoje besede padajo z vedno večjo težo na moja pljuča. Spuščam in dvigam tisto roko s cigareto, da pozabim na njihovo breme, da jih operem z dimom, vsaj za trenutek.

Želim si, kot solza spolzeti po tvojem licu,
želim si, kot veter prevetriti tvoje lase,
želim si, kot sonce zaslepiti tvoje oči,
želim si, kot kri zavreti tvoje srce.

Ljubi me tako kot sem ali pa me sploh ne ljubi... 

Prihrani mi celost,
ker ni pomembna,
preusmeri mi pozornost
na majhne stvari,
na drobne pozornosti.

Sem prazen prostor,
prelahko sem spustil
puščavo v svoje telo,
veter raznaša pesek -
zrnca se bleščijo na soncu.

Napeta struna doživlja svetlobo lastnih mor.
Pod krinko harmonije, violina joče na pomoč
Opazujem tvoje dolge, hladne prste
Ustvarjaš bolečino.

Vzradoščenost.
Tren z očmi, s pogledom.
Biser.
Ti.
Pesem.
Blisk z očesom, s pogledi.
Vznesenost.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) 

Hodim po svetu ..
Počutim se samo ..
Opazujem ljudi ..
Toliko jih je,
a vsi isti..
Zamegljen pogled in
hladen nasmeh ..
na obrazu vseh.
Kako naj se človek
potem ne bi počutil osamljenega ..?
Tako se včasih počutim..

Edini resnični poljub,
a zadnji....
absurdno najlepši....
še je nosil upanje,
da se rešiva iz plazu,
ki naju je dušil
in zasipal.

Verjamem
da ne verujem
pozabljam
da pozabljam
da je pesem
trenutek zapisan
v večnost
v lahkotnem
pozibavanju pomladi
v zrelih krošnjah jeseni
v mrzli sapi zime

V tebi
Sem se izgubila
Ne najdem več poti nazaj
Ne rabim zemljevida-
Nočem stran...