Uboga živalca lahko ostaneš.
Pripoveduj……..
nenavadno ljubke zgodbe.

Sveti v temi ali v temi sveti,
nima druge,ležal je tam
list konjske mete.

Pa…………. okna,
pa ………….gola telesa,
raj za nove postave.

Pozvoni, da vrata ti odpro
in po vrsti
kot singerca štepa,

Korak se zlomi,
zamah otrpne,
v ustavljenem času,
ptica ne pade na tla,
nasmeh ostane...

Svetlobo si razlomil na koščke
in jo razmetal po neizogibni
notranjosti vseh drobnih, steklenih
odsevov ljubezni, izmišljenih
na robu postelje in robu belih lis neba
možganske skorje ovna, ki se zabije
v sprenevedajoča vrata nedotaknjenih

Čutim kako mi jemlješ zrak,
mojo pravico, zaničuješ mojo voljo
in se krohotaš z druge strani,
želiš s tistimi, ki koljejo, ki lažejo
zato, da si, da si lahko ti,
s prezirom se hraniš in rasteš
v svojo revščino navznoter,

Različne misli
s priokusom grenkobe
lebdijo v zraku,
želel bi jih utopiti
v močni pijači.

Ne gre!

O utrujeno srce
kam me tokrat vodiš
ne prebudi se.

Ali ti ni dovolj bolečin
ali ni v tebi dovolj ran in pečin
na katere se nihče ne dvigne
samo kot strela skozi tebe švigne

Visoko v stratosfero rastoča atomska goba!
Skomini… In mala smrt v srcih brezsrčnih.
Vizija teme v beli, slepeči luči,
Brstenje novih cvetov v rajskem vrtu,
Nedotaknjenem od krute božje roke, svet ujet v igro usode.
Usoda vitezov je umiranje na križu.

Ti si žarek,
ki zjutraj posije name,
ti si pesem,
ki napisana je zame,

Na klopci pred hišo sedi
na soncu si greje kosti
obraz razoran od skrbi
nežen smehljaj preleti
ah kje so tisti davni časi
ko bila je mlada, lepa
ljubljena, zaljubljena

Kakor ptica čudežna
pod nebo bi poletela
poiskala bi vse nesrečne ljudi
in jim podarila veliko radosti
poiskala bi vse bolne
žalostne, obupane
in jim podarjala novo upanje

Kresnik bo.
Opilki srca.
Sveti nekje
znotraj teme.
Ne bo nosil rož.
Orhidej.
Orhideja = modo.

Preprost pogled začutil sem na sebi
olajšan in prebujen sem bil v njem
kar vedel sem kaj misli si o meni
drugače bi prezrl ta pomen.

Bila je pomlad,
ko imel sem te rad,
od svoijih nad
bil ves sem krilat.
Ko tvoje oči sem ugledal takrat,
v srce se naselil poreden je škrat.

Pred leti zagrešila sem zločin -
ti si padel mi v oči.
Kot da padla sem z neba,
sem se sprenevedala.
Dan za dnem bežala sva
vsak na svojo stran,
vmes pogled, pozdrav.

Je človek res človek?
Ali je senca,
ki se premika
tako kot premikamo
nočno svetilko...
Od roba do roba,
iz kota v kot.
Težko je reči,
izgovoriti...
Lahko le sanjam?


Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

Tu bil si z mano včeraj, vedno,
mi šepetal in me spodbujal
da naredim po tvoji volji,
si vedno znova mi ponujal.

Hoja po tirih za osna kolesa,
za mano drevored zelenih,
na nebu polet oranžnega zmaja
in plovba rumenih.
Po dolgem se elastika razteza,
pocitraj mi pesem nove nastale,
v pregonu truma delitantov ostane!