Z nenadkriljivo lahkoto pada dež,
tvoje kože se dotika vsaka kaplja posebej,
a tako uigrano plešejo in božajo te;
kako neverjeten občutek izjemne lepote,
obda okolico z zibajočim vetrom veselja,
in v središču vesolja dve jezerci,
v kateri sleherna kapljica izliva veličino!

Pomlad je prišla, tiha in nežna
in obarvala drevje v zeleno.
Dvorišče prerasla mlada je trava
iščoč skrivališča pred nogo in koso.

Oh, kako sem jim verjela,
vsem, ki so mi govorili,
obljubljali mi in vabili;
z lazmi usesa mi polnili.

Da je tujina na zemlji raj,
da tam ziveti mores vsaj,
vsega da se tam dobi:
pridi, poskusi sreco tudi ti.

Pravili so, da onkraj meje
se sonce se prijazneje smeje.
Vsega tam je na pretek,
da je tam se beli sneg.

Roze, da so alpske, kar v parku
na gredicah posajene.
Da se vse tam kar dobi,
saj denar na cesti, da lezi.

Mnogo razlogov je za tvoj nastanek
je kot rojstvo
ali osebna olajšava.

Reci...
Ni je druge poti.
Izrazi se, kdo sploh si.
Morda boš zapisan med velika imena.
Tvoje delo ne bo ostalo brez odmeva.
Veš, tvoja podoba v tvojih dejanjih odseva.
Že tvoja prisotnost med nami

Ni veliko treba, da si srečen:
dovolj je svetlo sonce izza oblakov,
dovolj je dobra pesem Slakov,
dovolj je, da se v šoli izkažeš
in se na ponarejeno spričevalo
še prepričljivo zlažeš.

Zastavljam ti zelo težko nalogo.
Molči, sedaj govorim jaz.
Nekdo pač mora voditi,
naj bom to vsaj enkrat jaz.

Ti boš pozabil
zven mojega glasu.
Leta bodo spremenila
poteze na obrazu.

Drugačen si, neznanec,
to pa bode v oči.
Ne pustiš se nam prečitati.
Oskrunil si svetišče povprečnosti.

Nikoli nisi je poznal,
svoje Julije
med premnogimi obrazi
tebi dobro znanih slik.

Vse je srebrno,
ovito v meglo,
vse je zakrito,
a zvezde padajo z neba.

Kadar volkovi tulijo v temno noč,
prevzame me njihova premoč.
Tako odločno v nebo zrejo in vedo,
zakaj to počnejo.

Ti kot orel poletiš, sprostiš misli,
ves svet osvojiš in vprašuješ….
Zakaj takšne misli, …………….
……….toliko besedi?

Nekdo je že napisal: »Ob dobrem prijatelju se sreča,
Veselje podvoji in žalost, bolečina prepolovi.«
Kaj pa nam ostane takrat, ko prijatelja več ni?
Ko smrt ga doleti?
Takrat nas žalost ohromi, bolečina nas
Zareže do kosti in srce zakrvavi...
Res je, da imamo še prijateljev ob sebi

V sanjah sem ga videla
mojega prijatelja
postavnega in mladega
kako zapušča me, odhaja
in te njegove oči zelene
kakor travnate poljane
iz njih se lesketa

Skozi sanje rojim svoje misli,
molčim, želim te doseči s tišino,
kot metulj krožim sem ter tja
v želji za tvojo bližino.

Si kot cvet,
nežna,
dehteča,
mehka...
Posebnost
na travniku.

Napisal si epilog
za novo zgodbo mojega zivljenja.
Meni pa ni vsec.

Fakof s tem sranjem
...vbrizg v žilo...
Fakof s tem sranjem
...pobeg v tišino...