Sreča je v drobnih stvareh
to je prijazen nasme
sončev lesket v očeh
dišeči cvet v laseh
mavrica v deževnih dneh
nežni objem v nočeh
pomoč trpinu

Hotelska avla. Klavir.
Ti lovim tipke v času,
akorde postavljam v dur,
pokam od želja
in vesolje je dvorišče
moji sreči….

Odkrušeno spoznanje prislonjeno
na neizgovorjene besede,
čaka v paralitičnem strahu
nov val čustvene zanesenosti,
šibko zajezene z lažno brezbrižnostjo.
Taktično sprenevedanje,
s filmsko natančnostjo 
soočeno s tišino, neskončna

CE plus E,

CE plus E,

E je korak pred CE.

ZMERAJ SEM KORAK PRED TEBOJ!

Tema….
povsod tema.

Od nekod se prikrade tih žvenket,
menda je kovina.

Danes sem se prizadela,
da vidim,
če sploh še sem,
pa kar verjeti ne morem,
kako dober šus je to bil.

Čakam te,
da prideš v prostranstvo mojih sanj,
da raztrosiš vse svoje nianse
po mojih igrivih sanjah,
da občutim, kako hodiš v mojih mislih,
da ti ne dovolim oditi.

V brezlučje, na temno stran, me vlečejo nocoj…
Tvoje roke… Palpatinovi kremplji…

A v tej temini, s strastjo zagnan, dinamo tvojega telesa,
Prižiga bolj angelsko luč, kot nam jo čara vsako jutro..
Bradati starec, ki okupiral je nebesa…

Slušam te okružen tvojim usnama,
slušam kako tvoja unutrašnjost neumorno diše,
vitka i mirisna, uvija me kao pramen kose.

Spet pada ognjeni dež.
Kako je strast rdeča.
Če pustiš, da zagori.
Če pustiš, da si vse ti.
Spet jahajo po zubljih,
vojščaki in junaki.
Če pustiš, da lok nameri.

Ti si elementaren pogled besnečega v temi,
grozeč, patogen mezinec viharja,
antropogena posoda altruizma,
smisliš se mi.

Nameniš mi pogled,
skali mirnost v meni,

kako jesenski čas hiti!

Mrakoba deževnega dne se spreminja v čas ledene beline,
top pogled in skrit obraz zamenja bleščeč nasmeh rdečih lic.

O ti naš očim, krušni Bog,
si dal nam puščico in lok,
podobo svojo, luč v temi,
najhujši zveri med zvermi.

O ti, ki kradeš času čas,
kralj ribičev in mrtvih rib,
o ti, če si, si le oblak,
utvara, zmota in privid!

Z izrezljanim pogledom
me raziskuješ;
sem štukaturna figura
iz pozabljenja
nekih plesnih korakov
ki so nekoč odmevali

56

Samo moja je oblast,
pripada meni in nikomur več.
Zdaj zunaj ostri so zobje,
zagrizel sem v svojo last.

Kakor Eva v rajskem vrtu
si želim doseči
prepovedane sadove
in užiti njihove sokove
v pajčolan sramu odeta
se raztezam vedno višje
da dosegla bi ta sad

Sinoči je nebo pozabilo
na zvezde v tvojih očeh,
odreklo se je modrini
kot morje globini.

Izgledaš kot vitraž,
to je vse kar si predstavljam,
znotraj okna,
čeprav te imam na sumu; 
se mi zdi, da sem slišala...
besede, ki utripajo...

Jata ljubezni v parku, po klopcah,
upočasnjena prebava preteklega dne,
sprašujem se, katero frekvenco
sploh še lovim, v tem hrupu sveta
in tišini, ki mi jo namenjaš?
Utrujena od vezenja zlatih upov
se predajam lenobi in totalni vzdržnosti
preklinjanja...
Skoraj epitaf.