Na liniji med menoj in teboj,
radirka grehov s pogledom odpuščanja,
pod stropom ujet veter, ki razmetava suhe rože,
raztreščen ljubezenski verz, leteče črke,
z akrilnim sijajem upanja, neskončen fokus
neuničljivega trpinčenja brez pozabe.
Zakodirana čudovitost poslednjega tanga.

Odlitek negativa,
poštena perspektiva,
neformalnost gneče,
s priokusom sreče,
prižari na lica,
hinavščine matrica,
prazne so obljube,

Izgubljen v izohipsah
mojega telesa,
izgubljen v nasmehu
nagajivih misli pod dlanjo, 
izgubljen v zvezdni noči
na asvaltu med LJ in CE,
izgubljen v dnevu, ki

Vgravirana v sklenino osame
drobna metuljčica,
krhkih kril, nepremična,
sama sebi v spomin...
včasih gre v kino,
pozabi na gravuro
in zaživi s tujimi krili.

Lakota, smrt, bolezni so v zraku, človek, prestrašen, sam tava v mraku, vedno več ljudi pograbi za meč, NE ZDRŽIM VEČ!

Iz dneva v dan
se oklepam upanja,
da ne živim zaman.
Življenje ni samo rutina,
važna je vsebina.
V meni nenasitna praznina,
iz katere se rojeva moja poezija.

1
Ostala bom kot v orehovi
lupini skrit biser,
v bisernicah ga vsi iščejo.
Želim, da me najde nekdo...po sreči.

Bela skala, sprana, zažrta.
Val, ki zopet buta tja.
Čas, ki se ustavlja, boža.
Reže sol, za njim up hlasta.
Gladine lesket modrine, spenjen.
Šelest kril, riba kljuna se drži.
Trava plava, veter glasno,

Mrak v mračni duši, mrak na črnem nebu, mrak na žalostnem pogrebu, mrak, ki spokoj v srcu mojem ruši.

Skrbno varovano čustvo
kot preluknjana ideja
pade na beton
in se razbije
ob prvem pogledu
na sploh ni kar je.

Nocoj bodo zopet padale zvezde,
milijon in več se jih razsuje po nebu,
le koliko želja bo izpolnjeno?

Mrtev duh, mrtvo telo, mrtvo srce, črno nebo, moja bolečina, tvoje veselje, smeh tvoj, moje hrepenenje. Mrtev duh v mrtvem telesu, vse prepleta se v mojem besu, nikoli več mogel ne bom čutiti, zaradi tebe spet začel sem piti! Mrtvo srce na črnem nebesu, srce mi je zgorelo kot na

Ti, ki si jaz in moje izničenje,
ti, ki v snu vsak dan me razodevaš,
veš, da bil si moje uresničenje,
ne vem zakaj tako me prizadevaš.

Bil zavetje v moji si samoti,
in skrivnih sanj neskončno potovanje,

Kot bi imela loparček
za lovljenje žarkov
in škatlo kamor jih
nemirne shranjujem,
potem jih na samem
ugašam, enega za drugim,
kot magnezijeve kresničke,

Sediva čisto na robu prepada-
jutru moliva noge
v požiralnik.

Čemu se upiram,
v črnino zavijam sredi svetlobe?
V rockovskem ritmu umiram,
prepolna spomina grenkobe.

Sanjaš, da se ovijam
okoli tvojega jaza,
v ožilju se prepreda
nezadržna sila,
ki naju spaja
kot siamska dvojčka.
Imava eno srce....navidezno.

Prebudim se in mislim, da vem
Da tam sem, kjer najbolj si želim...
V objemu tvojem in s spomini včerajšnjega
Dne, ko noro sva ljubila se...
Zdaj v tem trenutku, ko ti še spiš
Se potopim v bližino, ustavim gib...
Izklopim dih, da podoživim

Vse tako v vetru,
razprto v poletu.
Glas škržatov,
»pesem v vetru«
……v vetru……
……v vetru……!
Pogled na jadra razprta,
……pogled v vetru.