Jočejo zvezde v bolnem sijaju,
ko gledajo ljudi, kako žive,
le jemljejo, nič ne dajo,
vlečejo se skozi svoje prazne dni.

Se ti včasih ne zazdi, da so dnevi zaspani, prazni in dolgočasni ?
Da je to obdobje tvojega življenja kot velika puščava'
In ti si v njej kot en majhen deček, ki tava?
Kdaj pomisliš, da si kot drevo jeseni, brez listov?
In kot revna ulica v temi, brez svetlobnih signalov?
Dobro premisli o vsem tem…
Ti je postalo jasno, da je tudi ta žalost brez veze?
Nasmehni se, stopi v življenje, pozabi na vse skrbi in trpljenje.

Že leta sedi na svojem vogalu,
ve, da mu ni v ponos,
od skrbi srebrni lasje, zgubano lice,
sled, na žalostnem liku.

V meni se dogajajo čudne reakcije
Kar naprej v srcu potekajo kolonizacije,
Na poti ne vidim nobene merkacije,
Življenje je obarvano v stilu akcije.

Ljubila bi te,
še rajši pozabila,
a zdaj spoznala sem,
da prišel je čas,
ko pomaham ti z roko,
in poljubim te v slovo,
ne vem kako ti naj povem,
DA LJUBI TE NE SMEM.

Ko zjutraj se zbudim zaspana,
Ves svet se mi zdi uganka neznana.
Vem, da nisem Nikolina ta prava
Taka – nasmejana.

Morje črk
tri peresa
lunin mrk
in zavesa.

Od divjakov
mimo knjige

V meni je totalna zmeda,
Za njo ni dovolj je ena beseda,
Svojega dejanja se prav dobro zaveda,
Z nasmehom me gleda
S tem mi živce razjeda
Točno tako zgleda
Kot, da se norčuje iz medveda.

Dandanes, na vsakem koraku
In vogalu, preži nad nami nekdo,
Ki točno ve, zakaj imamo,
Na primer vodo v kolenu.
V trentku, opravi barvno psihoanalizo,
In skozi kristal poveča nam hipofizo.
Nasilno prijazno, potisne nas na terapevtsko mizo

Včasih, ob vsej tej zmešnjavi in norosti
Se kdo zaleti vame in mi reče le oprosti.
In sprašujem se če je le oprosti zadosti?
Ali nimam dovolj kreposti?

dolgi pisani trakovi
rastoči  iz dotikov
posejanih po ljubem telesu
plapolajo

Vsak dan posebej me zavržeš
kot neplodno misel,
vsak dan me izklopiš in zapustiš,
jaz pa kot genska okvara,
kamorkoli se obrneš sem tam,
vtisnjena v spomin.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Kje si?
tu te ni,
cakam te,
žalost obliva me.

Sanjam te,
mislim nate,

Morda v tebi žari
nikdar osvobojena želja
in ti ruši ograje,
tvojemu miru ne da miru.

Že nekaj dni dežuje, nebo je globoko sivo,
sem pa tja posveti nekaj sončnih žarkov,
ki spominjajo na regrat, ki se mukoma prebija
skozi asvalt na robu ceste,
skrajna melanhonija narave, sredi poletja...
še luže so jesensko hladne in ne puhtijo tako
kot po silovitih nalivih, ko je dež kot

Zdaj sem
in vem
kako lebdeti
tik nad ločjem
ne da bi si zmočil nog.

Topli krofi, jaz na strehi,
streha v snegu rdeči,
pust prihaja, pust se sveti,
meni pa do pusta ni.

Stopajo v koloni……
eden za drugim ……
Stopajo v vrsti in zrejo SMRTI v oči.
Stopajo počasi, vedoč, da je zadnjič.
Postavijo se pred zid……
eden, dva, tri …… ne štejem.

Vse te sledi.
Vse te poti……je moč narave.
Zakaj bi spreminjali navade?

Jutranje prebujanje,
objem otroka,
žalost matere, ki po nečem hrepeni.