Ob tebi počutim se varno, mirno.
vedno znova me sprejemaš v svoj objem,
mi prisluhneš, tolažiš.

A včasih pokažeš moč svojo,
bliska se in grmi,
toča na zemljo pada,

Izginila si
kot sneg,
ki se stopi.
Odšla
iz neizsanjanih sanj
in zdaj si tam,
kjer si bila na začetku,
neznana ženska v zahodu.


Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Rekla sem čudovita sva, lahko bi se ljubila.
Ti pa ne bi ničesar obljubil.
Rekla sem, ni treba obljubiti, se bom potrudila.
Ti pa si se bal, da ne boš česa izgubil.
Rekla sem, kdo bo barval moje telo in moje oči?
In končno si obljubil.
Minil je čas, ne rečem nič, tebe ni,

Ljubezen je pojem zlagan,
ljubimec je drug drugemu predan,
življenje njuno prepletajo laži,
šepetata lepe si stvari,
čeprav v njih resnice ni.

S krhljem uhlja med zobmi
ji grizlja mečico.
Kama sutra - kaj jaz vem,
slep v roženico.

V brezpotje vitkih nog,
kakor klop nad meča,

Sestavljam te iz besed
sladek si kot med,
sestavljam te iz dejanj,
tak lep si malo manj.Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

Ni moje,
da sodim svetu
o neizkoreninjenem grehu.

Prihajajo in odhajajo
male in čudne,
morda iz strahu
ali iz nemoči,
včasih besne,
včasih tihe.
Iz noči proti jutru,
včerajšnjem ali jutrišnjem,

Prvi zakaj

Zakaj sem tebe
sele zdaj spoznala?
Zakaj so leta tekla,
ko jaz sem jih
ze steti znala?

Dišava in riba na veter,
vreteno in ost za petje.

Oštir na vodo in mlin,
molznik in vrata odprta.

Kremiranje?
Daj no mir,
kdo še teži k temu,
da do večnosti leži
brez kurca v temi
globoke zamlje?

Tvoja politika ljubezni
ni enaka moji,
morava se sestati
in podpisati
sporazum o sodelovanju,
da ne pride do hladne vojne,
pod pritiskom mojih izjav
in tvojih ilegalnih pogledov.

Tedaj najine oči
postanejo eno.

Pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tožijo vase,
v vročo težo

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Prebudi me s poljubom,
odnesi me tja
kjer si ljubil zvezde v moji travi,
želim, da tvoj
potok žubori čez mojo samoto,
podari mi šopek obljub,
ki jih ne boš mogel držati,

Sanjam tvoje pesmi,
ki padajo na moje spomine,
spomini padajo na tvoj obraz,
tvoj obraz pada name,
jaz padam v pesmi,
v pesmih te sanjam.

Včeraj sem stala na istem mestu,
plaža je bila pusta
in z morja je mrzlo pihalo,
nobenga človeka nikjer,
strmela sem v tla,
tiste oglate plošče,
položene po sprehajalni poti,

Rekla sem veliko in preveč,
nisem vedela kaj bolj boli,
da je druga pesem vredna več,
ali to, da te nikjer več ni,
Obmolknila sem veliko in preveč,
nisem vedela, da še živim,

Glej kako vse mine,
kako čas človeka v temno zemljo porine,
temna,vlažna,brez usmiljenja te pokrije,
tvoje telo,tvoja duša,tvoje srce počije...

Minljivo je življenje,
minljivost človeka me vedno znova zmede,