Dotakni se, le pusti
dotiku čutiti me,
ne dovoli v temi
zbledeti v nikdar
zapaženo me,

Živim ljubezen brez ljubezni,
vstajam z njo, z njo hodim spat,
vsak dan posebej me iztrezni,
počutim se kot psihopat,
pozabim včasih, da sem ženska,
pišem pesmi za nasmeh,
me napade sla demonska,

Ne bo mi žal,
da bil si moj edini,
ki sem verjela vanj,
ne bodo zbrisani spomini,
na čas, ki bil je kot iz sanj,
ne bom obžalovala,
čakanj na najine noči,

Obvisel sem
med slabo besedo
in dobrimi nameni.
Med širino obzorja
in tesnobo srca.
Izvisel, obvisel,
kot misel brezmadežna

Sedeti nasproti drug drugemu,
si zreti v oči,
se dotakniti z ustnicami,
si s pogledom povedati,
da se imava rada,
je nekaj najlepšega,
ki vedno... traja le hip.

Svež jutranji piš.
Brzeča množica pričakuje od dneva več.
Mar sanjam,
mar lenobno se mislim nanjo vdajam?
Rahlo majav občutim ljubezen,
grenko spoznanje, da je šla, sladko upanje, da se vrne,
izgubljeni košček poljuba mrakobno obrne.

Od nje, ki je, pijan!

rasteš
v meni si od prvega trenutka
živ, inspirativen
smejiš se, mežikaš mi z očmi
se hecaš
smejim se s tabo
čeprav ne vem, čemu

BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Ugasni svojo luč.
Naj sveti mi druga svetloba.
Ugasni svojo glasbo.
Naj govorijo moje misli,
njíh grenkoba.

Niansa občutij v meni hrepeni po modrini njenih oči,
koprni po njenem dehtečem, opojnem erosu.
Ko zardiš. . .
Obožujem te, ko se mi nasmejiš z rdečico na svojih belih licih,
z žarkom sreče me zasvojiš. 

Ti, opojna substanca, nedovoljeno poživilo.
Nikoli mi ga ni dovolj.
Kličem po še, a kot da mi lahno polziš med sanjami in upi.
Odmikaš se na horizont mojega življenja,
a oko te vendar sluti. 

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) 

Blažen od ljubezni gorim le zanjo, ki s pogledi neti ogenj v mojem srcu.
Gori, gori, iskrena ljubezen le po njej kriči.
Po njenih modrih očeh, ki prebujajo pesem poeta
omamljenega od opojnega žarka dehteče miline, ki veje od nje.

Bodi sreča!

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

So trpke v črnem,
v jablanah bele.

Barvam prosojnost,
barvam besede.

Zdaj so postale
že skoraj prezrele.

Poleti, ptica,
poleti v kraje,
kjer je doma tišina,
kjer je mir sveta,
kjer se razteza večna svetloba,
ki razgrinja oblake teme in para meglo spoznanja.

Izpij me samotno deževje,
prepleti z vonjem po smrekah,
razlij me čez strehe in golo vejevje,
po rožah ovelih, zbledlih oblekah,
ne ostanem ne kaplja ne reka,
ne podoba nekoga iz drugega veka,
izpij me samotno deževje,

Vedeti, da nisi sam,
je nekaj kar lepše je od sanj.
Vedeti, da nekdo misli nate,
da mu ni vseeno zate...
je prečudovit občutek, da imaš nekoga,
ki jokal bi s teboj...
te objel,
hodil ob tebi,
se veselil in te tolažil...
skratka, ..bi ti prijatelj bil.

Prehodila sva te poti že mnogokrat,
vse vodijo do galerije in male terase
kjer prodajajo sladoled.
Na pomlad cveti ob poteh na tisoče tulipanov,
ko pa zbledi barviti sijaj, se vrne tisti mir,
ki se ga človek naleze,
ko diha skupaj s platanami in bresti.

Karta moja, tista prava,
ne pa tvoja, iz rokava,
jaz sem dama, znak srce,
tvoj znak, fant moj, 
izvem miže. Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

Tu sem, draga moja,
v tvojih mislih,
želiš, da skupaj bi bila,
da lahko bi ti zapel.