Bolj kot noč
včasih dan te zbudi
sladko iz sanj nazaj
iz tavanja v temi.

že čutim tisto nekdanje razbijanje
položenih zidakov rodovitne kože
povsem prepričljivo sem polagala semena
na to nepričakovano zemljo dvojnega diha
verna napovedi o bohotnem rastju
stala bo stavba stalo bo drevo
in raslo
bo

skrij se.
varnost te kliče
beži v neznano
skrij se!
vem, da si že utrujen,
a vseeno teci!
postavi se neočitno

Srčno rada bere Lorco.
Všeč ji je še Allan Poe.
Srce bi dala za Petrarco
in še našel bi se kdo.

Ljubim samo bujne prsi,
ženske, ki ima jih Bond
in lahko bi tudi v krsti,
mlado, staro, črno, blond.

K sebi me vabi pesem, tiha, daljna in samotna,
vabi kot vonj vijolic izpod svežih, zelenih listov
na obronkih, ki jih redko obsije pomlad,
pesem lahna kot koprena iz meglic, ki se dviga
z obrežij Mure in v soncu izpuhti med trsjem,
pesem, ki jo včasih pojejo cigani, ki zapolni srce
z mehkobo lebdečega hrepenenja,

Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.

Čakala sem te v plaščku in spodaj nič,
bila sem Sally, ki je pod mizo vzela sapo Harryu,
bila stiptizeta, oblečena v trakce,
na petkah do nebes.
Bila sem zaljubljena in sem želela, da bi bil srečen.Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

Prelivava nasmeh v žalost,
strast v plahost,
želje v hrepenenje,
ljubezen v srce,
razlivava nežne misli
v najini cvetoči mandali,
v objem bisernega ognja

Časovni fragment na x osi,
integrirana vrednost sveta se približuje nič.
Poliedrična konstrukcija zla nosi v vsakem oglišču definirano vrednost melanholije.
V zamaskirani mački se skriva kitajski tiger, ki meče svojo senco na evkalipt-Egipt.

V beli praznini čakam nate,
samotnega vodomca, ob
zastali reki spominov,
v objemu sanj
vznemirljive pomladne sape,
ki jo dihajo gozdne vile, tiste
ki plešejo le eno poletje,

Nekoč bila si moja zvezda,
hotela biti sem kot ti.
Iz kota gledala sem vate,
storila vse le za te.

Pred očmi se mi vrti in megli.
Vidim le še neznano luč, ki vztrajno gori.
Meša se mi že od groznega obupa,
glava me boli od samega strupa.

In ti se sprašuješ,
kam te svet pelje...
kako se vrtiš...
če sploh živiš.

Nato me sprašuješ,
če zame obstajaš.
Če v malem obzorju

Začneš iz nič,
vse pretežko se zdi.
Mala punčka v lepi oblekici.

Začaran krog,
namišljeni prijatelji.
Mala punčka v lepi oblekici.

Kdo?
Antropološka bit,
človek-mehanski junak,
z uprego urbaniziranih konj z zlatimi uzdami in svetlikajočimi se kopiti.

Lahko se smehljam
srkam vase vsako tvojo besedo
opojno te božam po dlani ljubezen
v vsakem dotiku trenutka mi vračaš vroče
poljube verjamejo srcu
lahko sem ti odidem pred jutrom skrivaj.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

V ta svet prišla sem
Iz Resnice,
Pa ne zmorem
Jo uzreti s svojimi očmi…

Me pospremilo je sem
Tudi Veseje,
Pa vendar ne slišim

Strmim v ogledalo, ki odseva
Masko mojega Življenja…
Treščim ga z užitkom ob steno...
Razbije se na tisoč koščkov.
Občutim kako razbila se je maska
Ki dolgo sem jo nosila...
Košček za koščkom pulim iz tal