Odpira se globoko
Neusahljivo hrepenenje,
Delim ga vsem,
Ki ga želijo, z vso zmedo
In vpletanjem
Zaledenelih misli.
Ni bobnov in ne strun,

Danes vzamem košaro in grem nabirat zvezde,
tiste, usodne....
zmečem jih na kup in zažgem,
potem bom lebdela dvajset centimetrov nad zemljo
in žlobudrala uroke,
želje mi bodo kodrale lase,
sanje oblekle belo obleko,
 

Spet sem utonila v bezumju
norega želenja najti tisto
kar imaš ves čas pred seboj,
kamorkoli se obrneš,
vendar ves čas enako daleč,
mukotrpno naprezanje me
izgoreva v vseh velikostih

Zažira se v vsako besedo,
nezaupanje jedko
in jo izkrivlja in pohablja.
Še tisto najbolj tvojo ti iztrga
iz ust in jo vrže pod vlak.
Razžrto, razcapano in shirano,
stokrat povženo dobiš nazaj

Prebolelo si, ko je zaplesal z njo
na prvem šolskem plesu,
prebolelo si vse streznitve mladostnih sanjarij,
prebolelo neskončno ljubezen in potem še večjo,
prebolelo ukradene iluzije
in vsako najmanjšo slutnjo
toplega zavetja, tudi tisto najbolj skrito...praznine ne.

Igram se z besedami,
ki zvenijo prazno,
dam jim ogenj in obliko.

Vse je bilo
čivkanje ptic.
Ozka elipsa
nad bleščavo
brezbrežja.
V teži sopare
drobceni dež,
ki je padal
na prazne terase
najinih srečanj
in tavanj.

Za lepo besedo beračiš,
za nasmeh skoraj prosjačiš,
za dotik vse obljubiš,
za objem kar poljubiš,
kaj drugega ne maraš,
v zrcalu se le staraš.

Noč položi svojo mirno dlan nad belo mesto,
luna obsedi nad mračnim hribom
in se ogleduje v zeleni reki.
Kot težka solza, tiha voda počasi polzi 
med stisnjenimi hišami
pod Tromostovje, kjer že od nekdaj
nepremične sence samevajo,

Veliki je početak
u nitima tišine,
u ljubavnom naručju
osmjeh budi.
Veličanstven trenutak,
dragulj je visine
s kojim ću u tebe ući.

Z ubijalskimi pogledi me počas ubijaš Ti...
Z vampirskimi poljubi mi v sanjah piješ kri...
Zarjavelo marioneto si iz mene Ti nardila...
Da sem lutka v tvojih rokah si se hitr naučila...

S pogledom domine me gledaš,
Ko sprejemam agonijo,

Majčken in siv sem se usedel na rob tvoje samote
In te gledal… majčken in siv, čisto tiho…
Da te nebi zbudil…

V sebi skrivaš moč,
na dnu srca sijaj,
ne čakaj cilj, da kdo ga da,
cilj osvoji sam.

Znoj mi lije s čela,
od telesa se kadi,
hodim po stezi, navzgor,
globoko diham.

Sedim. Bulim v prazno... nič ne naredim. Nič? Kaj sploh je nič? Če je kaj!?

Prešlo je
v nočeh šumeče
svetlobe.
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju.
Med veje, v roso
dozorele samote.

Sem človek...
sem le človek,
poln napak in zmot.
Sem človek,
pol hrepenenj,
napačnih dejanj.
A vendar sem,

starec govoril je zgodbo
o svoji ljubezni-bila je vihar...

govoril je o ljubljeni,
pravil o sebi,
tega pozabil ne bo nikdar...
 

Piši mi
vse najlepše besede,
piši, kar naj me zavede,
nevidna lepota je lepša od bede,
ki vso resnično jo gledam
krivično, spletično,
ki najeda vse, da se blede