ob prazni mizi
ob praznem papirju
gledam te kako mi govoriš
napiši to in ono

Sama kraljujem na svojem otoku,
okoli mene morje želja,
otok pa trd kot življenje,
pust kot zapuščen oder,
pa ga vseeno zavijam kot sviloprejka,
svilo še cenim....metulje tudi...

Ne glej me preblizu,
ker lahko spregledaš zlate pikice v očeh,
ne poslušaj preveč natančno,
ker lahko zamudiš razlog za nasmeh,
ne hodi preblizu,
ker me lahko za las zgrešiš,
ne ostani predaleč,

KAR DA NOČ

Kar da nam noč, nam dan ne more vzeti.
Nesmiselno se z jutrom je daniti,
za bledo luč sveta nebo rotiti,
saj tudi tema često bolje sveti.

KLJUČI SVETEGA PETRA

Ne spustijo me naprej.
Kdo ve, če bodo me nazaj,
kadar se nebo razpre
in povabijo me v raj.

Kapljice dežja
spominjajo me na,
noči,
ko jočejo oči,
ker te ni.

In duša razgaljena boli.

Polno je simbolike v zraku.
Belo odet pod mano leži Bohinjski dol.
Sonce za oblakom smeje se skrivajoč.
V kamnu pa zapisan dogodek,ki zgodil se je nekoč.
Kot da boginja lepote Živa
ob meni sedi, se mi zdi
in šele orel s svobodnim letom
me v sedanjost obudi.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Kakor kokoška nad piščanci,
grad Bembo med Balami še trdno stoji
in ob slokem, osamljenem zvoniku,
proti morju žalostno strmi.

... dobim navdih,
za pesem,
za en stih, ...
Končno!
Zopet vreme sončno.
Kot za šalo parkiram bočno,
z ročno.

Obtožba, napad,
Vik in kri
In se teži
V senci skrit hiti
Zakaj ne prespati
Premisliti
Se šele v jutru hladnem odločiti

Na današnje dni
davno v preteklosti
so z darili trije modreci prišli.

Da nagledali bi se čudi
in svetu ob vrntvi razglasli
bi nove stvari.

Zakaj se bi spraševal Zakaj
in zakaj gledal bi nazaj,
ko pa ima vsak Zakaj že svoj Zato
in Bog nam dal je, da smo Zlato
in zato vse je lepo.
Le mi smo tisti , ki naredimo grdo,

Vedno kadar grem
Se zavem
Grenkega okusa,
Upati, da ne smem?

Po cesti, ki se vije kakor jara kača,
gledaš v pričakovanju v temo.
Kot vitez včasih, čisto počasi,
se pred tabo prikrade mestece tiho.

Že toliko besedi
na ta račun izrečenih,
napisanih je bilo.

Pa to samo v človeku je,
čas leti takrat,
ko primankuje nam ga,

Rad metulj bi bil,
ki bi krhkih kril poletel
do sonca in nazaj,
ter sedel na tvojo dlan.

Na mizi pero ob njem list nepopisan,
orožje močnejše kot meč ali top.
Mnogi so padli na polju krvavem,
koplje poet tam med trupli okop.

en dan le en dan mi pokloni in se umakni 
       nešteto mrež v oknih jetniških duše pogubljene
       lovi s pogledom na sinjino neba upajoč na vstajenje

trije človečnjaki zliti v marmor
ždijo so skupaj komaj za enega

os moje cikličnosti
moje opominjanje naj presežem
vsakega od njih