Mogočno odzvanja zven zvona,
ki bridka usoda časa bije ga,
že mnogo let in vrsto dni,
oozarja da večnega pač nič ni.

Je cvetela,
je cvetela ob planinskem polju,
kljub vetru, dežju,
snegu in soncu.

rad te imam
preprosto povedano
lahko izgovorljivo

nekaj me rahlo poboža po jeziku
dotakne se strun mojega neba
da začnem nezavedno tkati
te uvele klobčiče črk vsakdana v
nedotrajane in neizrečene besede

GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.

Prišla je potiho.
Prinesel jo je led in mraz,
ki je žvižgal okoli mojih kolen
in mi risal modre ustnice na bel obraz.
Lisice, ki so nama jih priklenili na
avto, so priklenile vse kaj drugega.

In sanjam, da te pokrivam
s svojo odejo, opazujem
kako miren je v snu tvoj obraz.
Poljubim te, rahlo kot dih,
da ne zmotim tvojih sanj.
Privijem se k tebi, vem, da veš,
da sem tam....poslušam bitje

Poljubila sem te dvakrat,
enkrat za vse izgubljene ljubezni,
enkrat za vse kar bi moralo biti.
Sedaj gledam v zvezdnato nebo...
morda te poljubim še enkrat,
za najino pravljico.

Rečem.
Mi ga vrneš, če ti ga ukradem?
In se hudo opečem.

Ne vem, morda te srečam
neznana znanka,
morda ti podarim dušo,
da dobis še moje srce.
Morda, znana neznanka.

Začel bom vse še enkrat.
S prvo besedo,
s prvo hojo,
s prvim zlomom.
Trenutek sem zamrznil v večnost.
Zdaj se dolgočasim.

Golo v vazi dežja čaka,
da ga odkrije čudež.
Golo misli, da je provokativno
pa le cvetje upogiba.
Smešno...
Misli, da bo čebela znorela,
ko bo videla gol vrt.

Vdira vame divji ritem,
telo voljno ga objame,
v žilah čutim daljne bobne,
peta ob tla me vso prevzame,
tamburini zazvenijo,
ko mladost me spet povabi,
v nogah slišim melodijo,

ko hodiva vštric
iz naju pada seme

zasejala sva vrt
roj čebel ga obiskuje

tiha voda žubori,
in vse ostalo drugo sranje.
Ti nemir v glavi hrepeni?
Krivo je polnočno spanje.

Kot vidiš, se ti rogam.
Ej, ej, zbudi se.

Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
Lepo-grda, narejena.

Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.

Kar raste bo raslo
s koreninami proti nebu,
z odrezanimi prsti,
z onemelim jezikom
in pesmijo, 
ki ne premore dotika ljubezni,
četudi ji bičaš z naslado.

Strah, da ne bom več nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.

No, potem je umrla babica in pokopali smo jo
v njeni najljubši obleki.
Ničesar ne čutim  več, niti jeze!
Sem zapisal globoko v srce in
kmalu potem zajokal kot majhen otrok.

Klic košute me je zbudil,
Na takem lovu bil še nisem.
Naokrog pogledam in vidim tebe,
trofeja 300m.
Čas bo, zato namerim v glavo
Pred tem, v sneg zapišem moje zadnje obvestilo
adijo
12.1. 1942