Rad bi te rad imel.
Oziroma te že imam.
Samo kaj.
ko je te tvoj srček že oddan.
In boli duša, ki upa zaman.

Ker …

Zlati rez razreže najin vek,
rez naravnost skoz razum,
še zadnjo pamet mi odstrani
in drugi rez kar čez pogum
mu spet dovoli, da me rani,
čez srce navpično in povprek.

So solze padle na nebo
in zvezde v mojo kavo?
Res se sprašujem, kaj še bo,
če to je za zabavo?
Me luna trka,jaz pa njo,
družabništvo ta pravo?
Izperem zvezde si z vodo,

Še vedno iščem povsod tvoj nasmeh,
povsod prepoznavam tvoje besede,
berem povesti o dobrih ljudeh,
vsak sončni žarek me v upanju zmede,
nisem več tisto kar sem bila,
in tudi ljudje niso več isti,
in ne razumem več tega sveta,

Ko lunin sij ugasne zvezde,
takrat pojdem za teboj,
takrat postanem tvoja senca
le takrat si še z menoj.

Črno za teboj se vlečem,
črno, ker sem slaba vest,
le črnina mi pristaja,

Kako se lahko ustaviš preden je prepozno?
Preden se zaljubiš, preden si nesrečen?
A bi se lahko ustavil,
če bi pred teboj stal angel
in se te dotaknil? Nežno...
Z dotikom, ki povzroča ekstazo?
A bi se lahko ustavil, če bi ti angel

Zavist zelena
in visoka, s peno
na ustnicah je

prihrumela s
pestjo usekala po
mizi, siknila

Je bil enkrat en
škrat, povsod kosmat, rogat
je pridigo imel

Se jezik mu je
hudo, hudo unel in
še zakrvavel.

Žal Pokraculja
spet pokopava psa
tam na dvorišču.

Vsa okolica še
bedi in njo nič srce,
prov nič, ne boli.

Naj sprehajam se po vodi,
da bo kaj kot si želim,
večno naj živim v zablodi,
da kar sanjam kdaj dobim?
Nič ni čudno, kdo se zgraža
in sprašuje me kako živim,
srčna moja je drenaža

borim se z repom
ki binglja z zidakov
zahrbtja na oblak
obešene drevesne hiške

Sem turbolenca
med smehom in jokom,
nevzdržna frekvenca
med vzdihom in stokom,
le rahla razlika
med tišino in pokom.

Ni več ljubezni,
umrla je,
ker je umrla,
ni več radosti.

Star suknjič,
raztrgani škornji,
zaprepadena duša,
utapljajoča se v reki žalosti,
samota...

Rdeč kardinal,
poje svoj vokal,
in drevje,
v vetriču se ziblje,
sonce...raj...

Svet je zaostal za vesoljem,
počasi se ustavlja
in pušča zaspane glave,
da mislijo, da so hitrejše od jupitra.
Pa kaj, saj je mesto pameti iz samih duhov,
ki jih vidijo le tisti,
ki spijo spanje genijev.

tema na vzhodu sonca
sporoča da je čas za zahod
vidim pa le vaniljevo kroglo
ki se hitro a okorno težko
dviga iz belih konic
zelene pomladi
polna je, prepolna

Zaslutim te,
se prebudim.
Slišim te,
hrepenim,
zagledam te,
drhtim.
Pogledaš me

roka pred očmi
ne vidi okrušenega krožnika brez dna
lačno zahteva hrano
pripravlja živila s pretečenim rokom
anoreksija v pomanjkanju
delitve pomembnosti
brez okruškov celote