Uvijek kad ostanem sam,mila,
kroz nesanicu doleti plava ptica
i tvoj osmjeh na postelju spusti.

Če hočeš, me lahko kaznuješ
z molkom,
seže do srca, globje ne.
Če hočeš, me lahko raniš
z besedo,
seže do korenin, globje ne.
Če hočeš, me lahko pozabiš

Pogozdujem svoje sanje,
v svoj vrt sadim drevesa,
želim si nežnih pravljic izpod tvojega peresa,
želim puhtečih si meglic, zlatih pajčevin, tančic,
smehljaj neba, objem noči, poljub želja in petje ptic....

Pogozdujem svoje sanje,
v svoj vrt sadim najlepšo rožo,

Ne zemlja ne zrak naju ne rani,
ne praznine tega sveta,
jutranja zora naju predrami
iz razbolenega, mračnega sna.
Kresovala bova skozi življenje,
oba ognjena sredi prostranih voda,
zasajala bova ogenj,

Moj párazol
drsi po hribu.
Pastir me kliče.

Piščalka pleše
v ritmu sonca.

Končal sem noč
kot tudi dan.
Končal sem svet,
kjer si ti.

Leži v banji
in obliva jo prijetno topla voda
rdeče barve
in misli na dež
in na vrata trka mama
rabim kopalnico kriči
in ona misli

Gaz v noči dela sence njenemu obrazu...
znova ves molčeč sledi smerem,
ki vidi jih že zdavnaj vrisane v mrazu
in misli svojo pot...
kot bel metulj vijuga se po tratah
sredi rož,
pa se zabije v mrežo.

Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo.
Tisto, ki je iz srca in je za včeraj.
Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti,
da bo potok usahnil že za prvim bregom,
brez rib, neznansko utrujen in gluh.
Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh,
kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.

Ni več ljubezni,
umrla je,
umrla je,
ni več radosti.

Prelomljena si v zraku,
skozi katerega te gledam,
tvoj pogled držim v dlani
in ga dam v žep.

Sem rana, ki se ne zaceli
in čas je slab zdravnik,
nič ne pomagajo kopeli,
v trpljenju našla sem zapik.
Le tvoja pesem me tolaži,
z njo se mi moj svet odpre
in izogibam se blamaži,

Nekega dne bom prišla
in odvrgla vse stvari,
ostala bova le midva,
sredi razbeljenih morskih čeri,
ne bova izgubljala besed,
prepustila se bova toku,

Ne nisem
preglasna
in se ne
ponavljam
ko čez soline
odmevam
da sva

Kdo nama meri čas
da se z bežnimi
dotiki in pogledi
odštevava
da z neizrečenimi besedami
množiva napetost
kdo nama meri čas

Videla sem v tvojih očeh
kako te gledam
ko se tvoje telo dotika
mojega poželenja
takrat svetovi bežijo
na krošnje jesenskih dreves
mrak zaostaja minuto trideset

(Za Marka)
Nekdo je naslikal morje
v tvoje oči
vanje je kanil sol
na njihove obale posadil
visoke bore
tako tvoje solze
včasih dišijo

Že dolgo
se ne dopolnjujeva več
(tu manjka minus tam plus)
enačaji pod(p)irajo prazne stene
najine zagledanosti
ne vidim več otroka
v sebi